Vražji Taparaco

Samček počiva na podstrešnem tramu slamnate kočure in opazuje navade čudnih bitij spodaj. Svojih temnih barv ne razkazuje za nikogar. Kadar razpre svoja krila in zavibrira z njimi, jih razpre zgolj za ogrevanje.

Žerjavica.

Našli so jo na rečnem bregu, ko je učila svojega sina Tolkača in z enako potrpežljivostjo ustvarjala ocean. Modra mati se hihita, da ji drhti vse telo. Skloni se, da v čašo posnemajoči dlani zajame vodo z gladine reke in z njo poškropi sina zatopljenega v školjke.

»Kaj ti je? Te moram ponovno naučiti kako se smeji?« 

Školjke nikoli ne lažejo. Mladenič se ozre. Čez grmovje za njegovim hrbtom se izloči prva starešina.

»Mama, nikar ne hodi!« 

In je šla, da se pokloni starcem.

* * *

To se pravi šerif Pepe

Tukaj ste v mojem salonu. To vse je moje. Vstopili ste v moj salon in ste me vprašali, kaj vem o šerifu Pepetu in zdaj se obnašate, kot da vam nič ni jasno.

Ni treba razumeti, samo spomnite se.

Zanima vas, če ga poznam, od kod ga poznam, če sem mu pomagal.

Tukaj je njegova slika, poglejte. Naš šerif Pepe, na sliki. Videl sem ga že.

Šerif Pepe

Nisem frizer, tu imamo tatoo in piercing. Gospod Pepe nas je prvič obiskal kar ene par let nazaj, ko nisem bil več vajenec, takrat sem bil majster. Zdaj sem lastnik tega salona tatoo in piercing, kjer izvajamo našo dejavnost. Kako je ime salonu? Buldog, salon Buldog.

Pepe je šerif, ker smo v Teksasu. Po obrazu nima veliko tatujev in pirsingov. To ni ta šerif Pepe. Šerif Pepe, o katerem vas zanima, je prišel v moj salon prvič par let nazaj in je vzbudil mojo pozornost. Ko je vstopil je bil še v službeni obleki. Imel je značko na srajci, bil je uraden, imel je klobuk.
Pogovarjala sva se, odprl sem katalog s tatuji in ga vprašal, kaj bi rad.

»Ali bi rad enega orla na hrbet, čez pleča? Mogoče kakšno papigo na ramo?«

To se mi je zdelo zelo v redu zanj, za njegovo osebnost, ker zelo glasno govori. Mislim, da je tak težak tip. Kar nekaj pizdaka.

Presenetil me je s tem, ker je hotel imeti pirsing.

»Tatuji, se mi zdi, bi nekako iznakazili mojo možato kožo,« je rekel.

Slekel je tisto srajco, spominjam se, da je značko dal posebej na mizo. Preden jo je položil, jo je zavil v svilen robček, da se ne bi popackala, čeprav imamo vse po higienskih predpisih, to lahko kadarkoli pridete pogledat. Vse naše igle so sterilne, obljubim vam.

Najina povezava s šerifem Pepetom je bila zgolj profesionalna, s svojimi strankami se ne zapletam. Prešpikam jih, kjer želijo. Pepe je hotel čez bradavičko en križ. Mislim, da je imel George Michael enak pirsing, želel ga je tudi Pepe, ker je v prostem času pel karaoke.

Rekel je: »Nočem iznakaziti kože z umetnostjo, bi pa imel pirsinge povsod.«

Tako se je začelo tam, najprej je rekel, da bo poskusil čez levo bradavičko.

Vrnil se je čez en mesec in rekel: »Super je, bi rad še čez desno.«

»OK,« sem mu naredil pirsing.

Plačal je vse na roke, takoj. Bil sem vesel, ker se je vrnil. Potem so se pa zadeve zapletle. Njegove zahteve so postale prevelik zalogaj zame.

Želel je nadgradnjo tam, kamor jaz ne grem. To so zaupne zadeve. Uhan je hotel na mestu, kamor ga jaz ne dam. Čisto tako, na genitalije. Jaz ne vem ... saj moji kolegi to počnejo in sem mu povedal, naj gre k njim. Takrat sva nekako prekinila najino profesionalnost. Če rečem odnos, potem si lahko kdo misli, da sva imela odnos. Jaz samo rad delam luknje v kože, ni to zaradi česa takega.

Zakaj sva ohranila stike? Včeraj je bil na kavici tukajle. Čuval je moja otroka. Bil je moj bestič. Rekla sva si bestič, kar pomeni, da si moj najboljši prijatelj. Prekinila sva profesionalni odnos, ker nisem mogel ugoditi njegovi zahtevi. Prinesel sem mu seznam, sem rekel:

»Poglej, ta salon ima vse po predpisih, higiena top, stranke zadovoljne. Naslednji je malo bolj tako,« sem rekel, »glej, tale ti bo poceni zrihtal, skoraj zastonj je, so pa dva ali trije pojamrali, a vseeno, mogoče je kul. Pojdi probat in povej.«

In je poskusil v salonu Marjan. Gospod Marjan. Tatto Marjan. Žal vam glede Marjana ne morem pomagati, ne vem nič o njem. Seznam sem imel čisto tako, ker sem ga prekopiral.
Sem tudi vikend odvetnik, v prostem času se ukvarjam s pravom. Pepetu se je zadeva vnela. 23% glavce so mu morali odstraniti.

Imel sem en opravek, Pepe pa še eno uro do operacije. Da mu odrežejo še dodatnih 5%, ker se je gnoj počutil kot doma in je šel naprej v dnevno sobo. Zato ga je bilo še malo več za odrezat. Pepeta je zelo bolelo. Zato je tudi stal, medtem ko je pazil moje otroke. Zavarovalnica mu je zavrnila plačilo operacije, nekaj so mučkali, hoteli so zavlačevati. Midva sva delala na prvem primeru, bilo je premalo časa. Vse je bilo zelo na hitro. Pepe ni imel denarja. Kot šerif ima v redu plačo, samo ni imel pa toliko našparanega, da bi si privoščil dobrega zdravnika na črno. Zato je šel h kmetu Doriju, da ga je malo porezal. Jaz sem mu rekel: »Samo pazi, da ne bo ta napačnih 5% odstranil.«

Pepetu se je mudilo na operacijo. Ravno sem srečal sošolko iz osnovne šole, ki mi je bila zabavna, ker sem bil takrat zelo zatreskan vanjo, zdaj pa je bila debela, imela je veliko nekih problemov. Ustavil sem se, ker me je zanimalo, koliko je njeno življenje v kurcu. S tem mi je pihala na dušo, počutil sem se zmagovalnega, da se je takrat in nikoli potem nisem dotaknil.

Prišel sem domov, Pepe pa je prav stekel iz hiše. Sploh ne vem, če me je še slišal, ko sem mu pomahal. Potem ga nisem več videl. Kolikor jaz vem je šel do Dorija in mu dal 5 dolarjev in eno buteljko. Včasih je Dori bike kastriral, a je že zelo star. Jaz mu ne bi zaupal, ampak Pepeta je očitno tako bolelo, da je šel k njemu. Ne pravim, da je Dori slab človek, ampak morali bi pri njem pogledati, da se ni kaj zalomilo. Star človek, zgodi se panika. Da ga ni ruknil tja v kakšno skrinjo za svojo bajto.

postanek

Črno blato jim polzi skozi blede prste. Najstarejši je poba v rdečem puloverju, ki jih ne more šteti več od dvanajst. Razigranost uličnih otrok. Popackali so si rokave in na tkanini se že pojavljajo nove, temne lise. 

Vprašljivost vsemirja.

Zagrabi me za peto. Nekaj bi moralo rasti pod menoj, vendar na tleh ni ničesar. Previdno stopim naprej, pa me potegne še za gleženj! Oba, levi in desni, sta enakokraka vrhunca moje razbolelosti. Stopala vsakič znova na silo odlepim iz gostega, globokega blata, ki ne obstaja. Lužam namreč primanjkuje odločnosti, da bi asfalt razmočile v mastno črno kašo. Nadaljevati moram. Tu se za nobeno ceno ne ustavim. Čeprav mi nihče več ne sledi, se bojim, da ne bojo odnehali. Je to moj poslednji beg?

Orhideja

Kar se ni smelo zgoditi.

Vremena ne bodo meni se zjasnila?

Moje lanskoletne počitnice (brez žene).

Nimam pojma, kako naj začnem to zgodbo. Tako ali tako mi nihče ne bo verjel, ampak sonca nisem videl že petnajst let. Celo zame, ki nisem pristaš vremenarskih razgovorov, je bil sprva to nekakšen šok, ampak kot pravijo, kar te ne ubije, temu se normalen človek prilagodi. Stremeč k obstanku se moram tako sprijazniti, da kamorkoli odidem, me spremljata oblačnost in dež. Vlaga me je sprva še motila, oboleval sem za glivicami, ker sem imel ves čas mokre čevlje in gate, koža mi je malo nabreknila, ker sem bil tolikokrat premočen do kosti, a verjeli ali ne, telo se je tekom let navadilo na svašta meteoroloških pojavov.

Začelo se je kakšnih petnajst let nazaj, ko sem bil še v srednji šoli. V bistvu se ne spomnim točnega dneva, kdaj se je prvič zgodilo, ker nisem ravno pozoren na datume ali čas nasploh. Spomnim pa se, da smo imeli kontrolno iz fizike in scalo je kot iz škafa. Znal nisem nič, elektrika me ni zanimala in tudi danes lahko rečem, da mi je deveta briga. Gledal sem v svoj test, škilil na plonkič in k sošolcu, a ni nič pomagalo. Naslednji dan je padalo še močneje in ko sem dobil nazaj kontrolko, mi je profesor z veseljem sporočil, da bo popravni rok enkrat julija, takrat je zagrmelo in se še bolj ulilo.

Prišlo je poletje in popravni izpit se je bližal, ampak še vedno je bilo slabo vreme, pretežno oblačno z občasnimi plohami, kar me ni motiviralo k učenju fizike. Ležal sem doma v postelji in gledal TV in tako prebil še naslednje leto, komaj da bi opazil, da ponavljam 4. letnik in da se vreme okrog mene stalno slabša. Pa se je. Koliko let sem potratil, preden sem to opazil, težko rečem. Vsa poletja sem imel uničena. Moji izleti v neznano, če sem si jih kdaj na faksu spontano privoščil, so se končala s premočenostjo do kosti in neprestanim vedrenjem na nemogočih mestih, nobenega piknika nisem bil več zmožen organizirati, ne da bi moral pri tem ljudi opozarjati, naj s seboj prinesejo marele. Vsak festivalski poskus se je končal v blatu.

Preselil sem se iz domačega kraja v večje mesto, ko sem dobil prvo službo. Na vožnjo s kolesom nisem niti pomislil, avta si nisem upal privoščiti, dežnik je postajal moj najboljši prijatelj. Čudil sem se, ker so mi sodelavci, ko so se vračali iz malice, tarnali, kako peklensko nažiga sonce. Ko sem se iz pisarne odpravil jaz, je ves čas rosilo ali scalo.

Slabo vreme se me je držalo in kamorkoli sem se odpravil, sem namesto kopalk jemal palerino. Moja prva žena me je zapustila, ker je trpela na najinih skupnih počitnicah. Hodila sva v obmorska letovišča, v toplice, a za hribe je bilo prenevarno. Edinokrat, ko je uživala z menoj na izletu, je bilo ko sem jo peljal v Postojnsko jamo, pa še tam je nenadoma z mojim prihodom narasla podtalnica in iz sten je curljala voda, da se je naš vodič čudil temu pojavu. Žena je bila pogojno zadovoljna, ker je bila prvič v življenju z mano pogojno na suhem, čeprav ji je vlaga tudi tisti dan zjebala pričesko, ampak se je pogojno sprostila in mi ni prevečkrat omenjala te težave.

Po ločitvi sem ostal raje sam s svojimi vremenskimi problemi. Ne znam jih prav razložiti in opazil sem, da so ljudje nagnjeni k depresiji, če dalj časa ne vidijo sonca. Morda se v tem ravno razlikujem od njih, doletela me je čudna usoda in čeprav sonce pogrešam, sem se v petnajstih letih sprijaznil, da ga nikoli več ne bom videl. Včasih se še spomnim na prijeten občutek žarkov na koži, ko sem v otroštvu ležal na plaži ali na prijetno ohladitev sredi vročega poletja v reki, kamor sem skočil pregret od vročine. Včasih pomislim na toploto in prijeten sij, ki sta dala barvam posebno živahnost, kadar je na drevje ali beton sijalo sonce. A nič ne morem storiti, niti ne vem, kako bi si situacijo razlagal, noben meteorološki urad na Zemlji me ne jemlje resno. Zagovarjajo svojo teorijo, da so za vremenske razmere krivi zračni tokovi. Nehal sem jim tudi pisati in razlagati resnico. Pač ne verjamejo, da me, kamorkoli grem, spremlja slabo vreme. Že petnajst let samo dež in nevihte.

Tujerodnež

Včeraj, v torek tridesetega junija dva tisoč petnajstega je skupina strokovnjakov uspešno prevedla sporočilo iz vesolja. Na projektu so neutrudno delali dobrih petnajst let. Lingvisti iz vsega sveta so prišli do sklepa, da bitje iz vesolja ni pretirano izobraženo in je slovnična struktura sporočila precej borna.

barjanski trans

[V jugo-zahodnem delu kotline se med koruznim poljem in travnikom nahaja grmovje, ki deluje povsem navadno, raslo brez postčernobilzjanskih anomalij, vendar še zdaleč ni običajno za tistega, ki se utegne splazit v njegovo plešasto osrčje...]

Marmorne stopnice ne vpijajo solza.

V sklopu Dobre trave sporočamo,

5)

A.a.

V sklopu Dobre trave svetujemo,

12)

Kje je nasankalo naših deset mladih astronavtov?

V sklopu Dobre trave sporočamo,

1)

 

V živo.

Stopinje seljakov

Za njimi ostajajo stopinje. Snežni metež se je izpel. Veter je izginil za hribom. Gozd si je oddahnil. Čivkanje je zaostalo zaradi belega šoka rane pomladi. Spet pa je oživela pesem reke iz prikrite grape. Dan si je opomogel. Trije pari nog zapustijo začasno zavetje in krenejo naprej po poti – dolgi, neprijazni, divji.

lepa reč!

Prišel sem med zadnjimi. Moža pri vhodu sta prestregla pot svetlolasemu dečku z modrimi očmi, ki je bil tik za menoj. S svojima postavama sta zakrila vhod, da je polovica prišlekov ostala zunaj.

Sto šestindevetdeset stopinj pod ničlo*

'Pričakoval sem ledeni izpust. Previdno sem odprl vrata komore označene s številko tri. Temperatura se je že čez noč navzela sobne. Večplastna folija mi ni pustila videti dlje od meglenih obrisov. Misel, da si moram ogledati ta obraz, se me je polastila. Mokro in spolzko prevleko sem odgrnil z nemirno dlanjo.

Prozorna lica, žalost njegovega pogleda pa je bila kot tista od naplavljene ribe v razpadanju. Izgubil sem se v tajanju idej shranjenih v ledu. Izgubljale so se z brljugastimi kapljami, ki so puščale iz odtajane glave Grzybowskega.

Kljub temu, da je od takrat preteklo jubilejnih petdeset let, pri svojih triinsedemdesetih iz tega prizora še vedno snujem nočne more. Zdaj mi življenjska moč vidno uhaja in vse gre k vragu. Postajam vztrajanje spomina na odtajani obraz, ki je kot vtetoviran na mojih očeh. Če ni prekletstvo, ko te lastna duša zapušča, da je na voljo vse več prostora za tak spomin...'

Kdo bo tebe, Lojzek, franckoval?

Edino ulične svetilke javne razsvetljave razkrivajo posamezne štrclje ograj, smetnjake in poštne nabiralnike. Poleg megle in noči jim ostrino jemlje nevarno kinkanje za volanom. Rutina neštetih voženj po isti poti je bila komaj zadostna in Francka je skoraj zapeljala mimo doma. »Nahajališče domnevnega vodje kriminalnega združenja, ki je prek spletne strani prodajala ilegalne substance, še vedno ni jasno - sporoča odgovorni za stike z javnostjo organizacije Federal Bureau of Investigation. Afera 'Svilena vožnja' ostaja nerešena in vprašanje je, če...« Francka ugasne avtoradio. Tabla se pojavi pravočasno. Med zavijanjem na domače dvorišče oponaša Miki Miško. Ponovi napis: »Faluli, podjetje za distribucijo, prodajo in proizvodnjo sredstev za boj proti terorizmu, s.p.«

O golem preživetju na morostu.

Gledal sem ga, kako krevsa čez dvorišče - star in sključen pod težo let, ki mu niti za trenutek niso prizanesla. Palica mu je služila bolj kot nogi s stopaloma zamaknjenema vstran, da je drsal z notranjostjo gležnjev. Proti hiši se je vlekel sivi mož z motoriko dvoživke, ki je še čakala na evolucijsko obdarovanje s prilagoditvijo skeleta trdni podlagi.

Kontaminacija stanovanja

Popoldne prejšnjega dne se je začela polomija s poplavo glodalcev v stanovanju in nutrijami na balkanu, ki sem jima iz usmiljenja nesla vodo. Odprla sem vrata zelo previdno. Zdaj sem šele videla kako veliki sta, vsaka mogoče petdeset kil, kot večji pes z dolgimi brki in kosmatim smrčkom, ki se je premikal sem in tja, mrzlično trzanje mišic za tipanje z brki, debelimi kot sleme. Ležali sta skupaj tesno druga ob drugi zviti v klopčič. Na ulici je bila tišina, zvok rešilca je šel čez Žale. Ptiči so bili v senci in se kopali v prahu. Nihče ni pel v tej peklenski vročini. Ob straneh nutrijinih lobanj so nameščena oči in ušesa. Spodnji veki sta imeli poroženeli, namesto trepalnic in obrvi zelo goste in ostre zobotrebce iz roževine. Enake špice sta imeli tudi po vrhnem delu možganske posode in ob vhodih v ušesa. Samo s tem ne bi preživeli muh v kopalnici, se mi je takoj posvetilo, čeprav se mi je zazdelo, da sem zagledala nekakšen poklopec čez sluhovod, ki se je premikal skoraj tako hitro kot njuna smrčka. Kaj naj rečem, nenadoma sta se mi zazdeli ljubki in tako na mestu, ko sta planili v jedilnico in začeli loviti podgane in klati miši. Miši je bilo tako veliko, da so jima same skakale v usta. Kot bi bili spet na morju, kjer lovita sardele.