V živo.

Asistent prišepne: »Tri, štiri, zdaj – akcija!« 

Voditelj se prikloni kameri. Z resnim ksihtom napove vsebino: »Spoštovani gospodje, drage dame: družbeni sloji, gospodarstvo, medosebnostni odnosi... Veliko breme, ki zadeva vse nas in za seboj potegne marsikaj, trenutno predstavlja vprašanje o izkoriščanju brezdomnih za namen zabavljaštva srednjega sloja pa vse do elit. Z nami so gostje različnih socialnih enot. Z njimi se bomo pogovarjali o možnostih za ohranjanje smeha, za omejitev pritožb tistih najrevnejših posameznikov in...«

 
BANG! odjekne strel v gosta, ki bi predstavljal glas obubožanih. Ekipa, gostje, publika – in v trenutku povsod pozabljena psihologija oblačil, da se vsi vržejo na tla.

»V redu je, policaj sem,« pove edini še stoječi element v občinstvu in pihne v cev svojega revolverja.

Dama iz občinstva si oddahne: »Hvaljen Jezux – nikomur ni nič.«

Med odstranjevanjem madeža z odra, se kamere zanimajo izključno za obraze publike. Nasproti njihovih nasmeškov, prikupnih in pristnih, brez haska utripa tabla: NASMEH! --- NASMEH! --- NASMEH! ---