Stopinje seljakov

Za njimi ostajajo stopinje. Snežni metež se je izpel. Veter je izginil za hribom. Gozd si je oddahnil. Čivkanje je zaostalo zaradi belega šoka rane pomladi. Spet pa je oživela pesem reke iz prikrite grape. Dan si je opomogel. Trije pari nog zapustijo začasno zavetje in krenejo naprej po poti – dolgi, neprijazni, divji.

»Ostanimo vendar tu, dokler je votlina topla in žerjavica tli,« predlaga Šotoj, mož nizke rasti, ki se je rad pohvalil z najlepšim in najboljšim golobom ter njegovo golobico. Drugega tudi ni imel. Ostala mu je le kletka s ptičjim parom, ki sta redno ohranjala zvestobo, drug drugemu čivkala izpovedi drobnih, a iskrenih src.

»Pozni smo, hoja nam bo ude grela,« odvrne Šmon, oproščen vojske, ker je s svojo višino kvaril linijo kateri koli vrste, v katero so ga vtaknili. Izmed trojice je imel največ ptic. Za to priložnost je predelal staro omaro in si jo naprtal kot nahrbtnik. Blok petih kletk je držal pet golobjih parov. Šest ptic je bilo njegovih, dve kletki pa sta zasedali dve močni golobji izvenzakonski zvezi, za kateri je sicer skrbel škrbasti lastnik, ki je nosaču obljubil vrečo bonbonov.

»Škobin, cukra mi daj,« se Šmon obrne k najemniku dveh kletk.

»To je zato, ker si kot dojencelj spal na joški, ko je morala tvoja uboga mama na noge in zajtrkovat,« sikne Škobin velikanu.

Kadar se ni sprehajal srkajoč moči iz samote, je Šotoj pazil, da je hodil prvi. Druga dva opozori na tujca, ki čepi pred grmom na robu čipkaste jase.

»Kaj ga pa sredi gozda hodiš srat, ko je že večer v zraku?« pozdravi neznanca Škobin izza Šmonovega hrbta, ko opazi, da ima tujec namesto levega očesa brazgotino.

»Vi ga serješ, gospod, vi! Vse puščaš za sabo. Poglej v oblake. In tvoja kamerada sta ista,« je nejasen čepeči. Trojica ga obstopi, da bi bolje videli, kam bo pokazala njegova roka. »Vsak dan so bolj raztegnjeni in rožnati. Iz dneva v dan so bolj razpihani in tanjši. Tisti zadaj so kot bi jih potolkel veter... Gozdovi crkujejo. Le kaj bo z Državo?«

»Hmmm, res. Tudi moj pes ne lovi več voluharjev tako kot prejšnji teden, mesec in nazaj, ampak jim samo povoha riti in pusti, da pobegnejo,« doda Škobin.

»Vse se spreminja,« prikima čepečnež.

Troje glav se pridruži v soglašujočem gibanju, v kolektivnem odobravanju otožnih misli o nepovratnosti.

Tujec zavrne Škobinovo povabilo, da se jim pridruži. Raje bo še malo počepel in ostal sam. Pobočje najprej zakrije nizkega Šotoja, ki se odpravi naprej takoj ko si neznanec ogleda in pohvali njegova goloba, češ, da sta lepo rejena.

Šmon se spomni na zvezdo. Potegne jo iz žepa. Približa jo k ustom, da pljunek zadane peterokrako sredino. Medaljo obriše ob plašč in jo izroči Škobinu: »Zanjo boš bonbonov dal.«

»Seveda! Dobiš, ko se vrnemo domov,«  Škobin pospravi 'darilo'.

Golobarji se zložijo drug ob drugem v gozdno kotanjo, kjer je izruvano drevo v strmini pustilo za seboj dvometrsko polico. Možje gledajo v dno mogočne korenine podrtega drevesa pred seboj. Molče pozaspijo. Drug za drugim se pridružijo svojim sanjajočim pticam.

Šmon si pomane oči in se mežikajoč razgleda po okolici. Na vrhu izruvane korenine nad njim sedi Šotoj, kot bi bil preklan v hrbtenici, z obrazom obrnjen stran od spečih tovarišev. Šmon previdno vstane in se od strani približa kameradu. Šotoj tiho joče. Šmon ga dvigne kot otroka in ga posadi na tla, da ne bi padel z visoke korenine.

»Krvave roke imaš!« ga pregleduje Šmon in v Šotojevih dlaneh opazi perjasto trupelce.

»Sokol ga je-« skoči Šotoj pokonci, da se približa svoji kletki in objame vdovelo golobico s kletko vred, da je ne umaže s krvjo. Uboga okameni v klobčič, ko zavoha smrt najdražjega. Šotoj nežno položi kletko nazaj na tla. Izgrebe majhen grob in trupelce zasuje z zemljo pomešano s solzami.

Šmon molči. Nepremično spremlja nesrečo in ne poskuša ustaviti kamerada. Šotoj med tekom izgubi plašč. Šmon mu sledi na jaso, nad katero še vedno kroži prinašalec smrti, da bi zagledal mesto strmoglavljenja njegovega plena.

Šotoj s stegnjenimi rokami skače proti nebu. Kriči na ves glas, da priteče iz gozda na jaso še Škobin.

Šmon pojasni: »Tale nad nami je najlepšega goloba končal,« prst spusti s sokola na norečega kamerada: »temule se je pa zmešalo.«

»Kam je pa zletela ta presneta podgana? Moj sokol je lačen,« potoži glas za njihovimi hrbti. Namesto levega očesa zagledajo brazgotino s prejšnjega večera.

Sokolar stoji zravnano in z nožičem reže jabolko na krhlje, jih nosi v usta. Žveči počasi, a s silo, da mu lica poskakujejo: »Odprite še ostale kletke, da se vse živali razmigajo. Kam boš prodajal lenega ptiča, seljak!

Ostanke jabolka vrže čez ramo. Nožič zatakne za pas. Sokol se odzove na gospodarjev žvižg in pristane na usnjeni rokavici. Ubogljivo pristavi kljun, da mu sokolar natakne usnjeno čepico čez oči: »Premislil sem si. Z vami grem!«

Šotoj z vso maso svojega kratkonogega telesa zažene drobno koščeno pest v sokolarjevo brado, da padeta oba po tleh, pa še sokol za njima.

Vdovela golobica se lastniku ni dovolj smilila, da bi jo usmrtil. Šmon je v svoji prenosni omari napravil mesto, kamor so nesrečnico položili.

Šotoj je začel z večjo prednostjo kot kdaj koli prej. Na sokolovih krempljih ni bilo več sledov krvi. Ostro so se oklepali odtujene usnjene rokavice.

Zadaj Škobin s komolcem dregne Šmona, ko opazujeta sokola na kameradovi levici: »Poglej no, poglej. Jebenti...« 

»Škobin, a Šotoj ima kaj cukra, kaj?« se Šmon obrne k tovarišu.