'Pričakoval sem ledeni izpust. Previdno sem odprl vrata komore označene s številko tri. Temperatura se je že čez noč navzela sobne. Večplastna folija mi ni pustila videti dlje od meglenih obrisov. Misel, da si moram ogledati ta obraz, se me je polastila. Mokro in spolzko prevleko sem odgrnil z nemirno dlanjo.
Prozorna lica, žalost njegovega pogleda pa je bila kot tista od naplavljene ribe v razpadanju. Izgubil sem se v tajanju idej shranjenih v ledu. Izgubljale so se z brljugastimi kapljami, ki so puščale iz odtajane glave Grzybowskega.
Kljub temu, da je od takrat preteklo jubilejnih petdeset let, pri svojih triinsedemdesetih iz tega prizora še vedno snujem nočne more. Zdaj mi življenjska moč vidno uhaja in vse gre k vragu. Postajam vztrajanje spomina na odtajani obraz, ki je kot vtetoviran na mojih očeh. Če ni prekletstvo, ko te lastna duša zapušča, da je na voljo vse več prostora za tak spomin...'
* * *
Mraz me je s svojimi učinki na organizem zanimal že od malih nog. Zarili smo v leto 2162, tako da sem star že dvaindvajset let, ko ves prešeren prvič vstopim v kompleks podjetja Lorca. Receptorka me prijazno napoti v belo pisarno, kjer izpolnim formular o zaupnosti podatkov in podpišem pogodbo za opravljanje prakse. Srečen je, kdor brez zapletov tako zarana, v študijskih letih, zakoraka skozi glavni vhod mimo stražarjev v svoj sanjski grad med puhastimi, sneženimi oblaki. Prvi dan se rokujem z najožjimi sodelavkami in sodelavci. Razložijo mi najenostavnejše zadolžitve, ki jih bom opravljal prve tedne, najbolje pa se seznanim s toaletnimi prostori. Šele ko začetniška nervoza popusti, se lahko posvetim pomembnejšim stvarem.
Na mojo nesrečo je ohranjanje klientele v stanju umetne hibernacije opravilo, ki terja visoko mero osredotočenosti, tako da kolektiv redko zadovolji potrebe vajenca po osvajanju tako praktičnega kot teoretičnega znanja. Še takrat, ko si kdo vzame trenutek ali dva zame, občutim s tistega konca kanček nejevolje in razdraženosti, da začnem požirati vsa svoja vprašanja. Nekaj dni tiho opazujem in se kalim v spretnosti, da ne bi bil nikomur v napoto.
V Hanku najdem resničnega mentorja. Čeprav zaseda mesto hišnika, mi zna odgovoriti na vsako še tako specifično in strokovno vprašanje. Prepričan sem, da bi ta prijazni in spretni hrust lahko upravljal kateri koli objekt, kamor bi ga po potrebi premestili, vendar resnično upam, da se to ne bo nikoli zgodilo. Ne razume samo svoje vloge v tem svetu. Med drugim mi jedrnato razloži, zakaj človeštvo ne bo dolgo preneslo politike medi-servisov v lasti države pod socialističnimi nazori, ki so trenutno popularnejši od ostalih ureditev. Skupaj pač ne morejo soobstajati, pa ne gre za to, da bi bil moj mentor nekakšen fašističen hišnik, nikakor ne!
Ko sem v službi, se najbolj veselim malice. Takrat se usedeva za isto mizo ob kavomatu in ko nanj odloži svojo torbo z orodji, začnejo vprašanja kar bruhati iz mene. Med obedovanjem me vedno znova preseneti z zanimivostmi iz vseh vetrov. Najbolj od vseh pa me pritegne Grzybowskijeva zgodba...
Na vprašanje zakaj smo tu? Grzybowski resda ni poznal odgovora, vendar je na pragu enaindvajsetega stoletja del znanosti prepričal v idejo, da bi bilo možno in smiselno tu vztrajati večno. Kot je jasno razvidno iz dejavnost medi-servisov, je hec v menjavanju delov, ki zastarajo, so poškodovani, zapackani. Svet je seznanil z idejo človeka kot starodobnika, oldtimerja. Dotični vizionar je prepoznal staranje in naravno, počasno smrt v agoniji za največji problem človeštva.
Ko je ta dolgobradi možakar s smešnim priimkom Grzy-bow-ski tlačil zemljo, razmišljal in žlokal pivo, mu je naša organizacija iz hvaležnosti za spodbujanje evolucijskega razvoja v smeri nesmrtnosti človeštva ponudila alternativo. Ko ga je povozil čas, so se držali dogovora. Njegovo glavo so namočili v tekoči dušik in jo zadržali v neprodušni komori – brezplačno. Tam bo na varnem vse dokler znanost ne napreduje do te mere, da veliki um ponovno spravijo v tek, da omogočijo prenos podatkov iz organskega v digitalni svet. Ne vem, kako naj bi se gesta podjetju izplačala. Menda je bilo vprašanje ugleda Lorci pomembnejše od stroškov ohranjanja glave dolgobradca.
Hank mi je med malico zaupal, da ima zame tajno nalogo ključnega pomena za razplet dogodkov v prihodnosti naše družbe. Sestaneva se danes proti večeru v parku na drugem koncu mesta. Ko pridem domov, se kosila niti ne dotaknem. Starša sta mi na pokrovu posode s pripravljenim obrokom pustila sporočilo, da sta šla v medi-servis unovčiti materin bon za nov želodec. Nahrbtnik odložim kar na posteljo, vzamem časopis in se na dogovorjeno mesto odpravim peš. Ura je štiri popoldne, s Hankom sva zmenjena šele ob pol osmih zvečer. Ne spomnim se, kdaj sem si nazadnje vzel čas za razmislek ob daljšem sprehodu, podzemne pa sem že rahlo sit.
V centru padem v nepopisno množico teles. Zavedati se začnem pomena debate iz menze o prenaseljenosti, ki se mi prej niti ni zdela tako zelo problematična, zdaj pa ne morem nikamor, ne da bi stopil komu na noge, da se kmalu neham opravičevati. Preveč je utrudljivo. Znojim se, ko skušam zaplavati v svoji smeri iz gmote ljudi. Za povrh zaslišim še dojenčkov jok iz kleti. Najraje bi zakričal in kričal bi vse dokler se ne bi vsi razkadili in mi prepustili prosto pot! Tok me počasi ponese k cesti. Izkoristim intervale zapovedajočih semaforjev in s pomočjo razmakov med parkiranimi avtomobili drobim razdaljo. Pogledam na uro. Jojme, še zamudil bom!
»Ocvrl te bom v masti tvoje mame, pamž nemarni!« spoznam razburjenega Hanka. Poskušam se opravičiti po najboljših močeh, on pa oponaša moje jecljanje in me zagrabi za vrat kot da je ročaj kakšne torbe za orodje! Ne potrebujem niti beležke niti svinčnika. Hank je človek, ki ga ni pametno pustiti čakati. Pojasniti mu hočem, da se je raja namnožila do te mere, da sem obtičal v centru in mi ni bilo ničesar storiti glede tega.
Učitelja pomiri dojemljivost učenca, »Nisem kriv, če je raja nesmrtna, pa še množijo se kot glodalci, Hank,« da izpusti moj goltanec, ko pokažem razumevanje do problematike, ki sta jo zakrivila brezplačnost medi-servisov in nenadzorovana rodnost hkrati.
»Poslušaj,« začne Hank s svojim običajnim tonom, »Grzybowskijeva glava bo odtajana na dvestoto obletnico njegovega rojstva. Vir je potrdil, da bo to naslednje leto, aprila dva tisoč sto šestintrideset. Vsebina njegovih možganov bo takrat prenešena na disk. To se pravi, da bojo prekopirali identiteto Grzybowskega, njegov um bo prevzel umetno vezje. Oživel bo. Na nek način. To morava preprečiti, ni druge... Pomagal mi boš, razumeš?«
Gromozanska dlan ves čas počiva tik pod mojim krhkim vratom, da geste ne morem jemati za prijateljsko. Palec je namreč preblizu moje karotidne arterije.
»Razumem! Razumem, Hank,« izpustim iz sebe takoj, ko mi kepa v grlu to dopusti.
Predčasno odtajanje se mora zgoditi v moji izmeni. Tisti trenutek, ko mentor izreče mojo obsodbo, me oblije ledeni pot. Sesedem se na klop. Da ni druge poti, mi da vedeti tudi njegov pogled, ki postane naravnost zverinski in zatre moj upor še preden zanj zberem pogum. Naš hišnik ne izgublja časa.
Krili z rokama kot bi želel, da si lažje predstavljam izvršitev svoje naloge: »S kratkim stikom onesposobiš alarm komore, odpreš ventil, da dušik čez noč izpari v ozračje. To je vse, kar narediš jutri, šele potem greš lahko domov, capisce?«
Capisce... Polnoč je že odbila, ko se znajdem v svoji sobi. Noge me pošteno bolijo, vendar sem odločen, da poskusim izvesti svoj načrt, ne Hankovega, in hkrati še naprej opravljam prakso. Takoj zjutraj moram prepričati upravo, da me premestijo na drug oddelek v drugo enoto Lorce. Tako pridobim dan ali dva za razmislek.
Ko skušam po neprespani noči z improvizacijo doseči uho direktorja Lorce, mi tajnica ostro namigne, češ, naj ne serjem in naredim, kot mi je naročeno. Obseg zadeve je precej širši in moje možnosti za izogib nalogi toliko manjše... Starša odideta po svojih službenih dolžnostih, ko se jima zlažem, da delam popoldne, meni pa ne preostane drugega, kot da zaustavim zorjenje steklenice očetovega whiskeya.
Na kuhinjski mizi se nabira vse več dokazov igre mačke in miši, ko nekdo potrka na naš naslov in zamori pijano poplesavanje kozarca. Prigugam se do vhodnih vrat. Zavrtim ključ, se obesim na kljuko in se sesedem na rit. Hank! Nameril je naravnost v moj pleksus. S pestmi kot je njegova, bi lahko gradili večne utrdbe. Pustila je namreč občutek priletele opeke.
Zvit v klobčič ležim na hodniku, po katerem so me prinesli iz porodnišnice in lovim sapo kot nasedla postrv. Hank medtem zaklene vrata, stopi čez mene kot čez vrečo smeti in si s papirnato brisačko zbriše izbruhano vsebino mojega želodca iz rokava usnjenega jopiča.
Nazaj na stol pred odprto flašo me posadi kot lutko brez teže. Pri sebi prekolnem tajnico, ki je name poslala to gorilo.
Hank me hrabri in me tolaži, medtem ko toči žganico izmenično v kozarec in po svojem grlu navzdol: »Samo en dan bo trajalo in glava Grzybowskega bo odtajana. Za vsak slučaj jo dava ponovno zamrzniti čez dan, dan in pol ali dva, da se možgani do konca skisajo, ne bo pa se še uspela zasmraditi...«
Dokazov proti meni naj ne bi bilo, poskuša Hank, nihče ne bo kriv, saj vedno obstaja možnost za napake pri samem skladiščenju oziroma pri dodajanju ali transportu tekočega dušika. Ne upam si oporekati njegovim betonskim pestem. Edino na whiskey se lahko zanesem. Srce me boli skoraj bolj od mesta pristanka prejetega udarca, ko gledam izgubljanje pijače skozi njegov goltanec. Boli me, vse dokler se pijan ne razlijem po kuhinjskih tleh.
Prebudim se med divjo vožnjo. V deliriju sestavljam zgodbo in poskušam ugotoviti, kaj se dogaja z mano. Za volanom je Hank, osredotočen na cesto. Le kako lahko vozi ovit v meglo s takšno brzino? Oblak se razkadi pred zapornico, ki nama dovoli dostop na parkirišče Lorce. Dovolj časa sem bil v komi, da mi je v ustih pognal in dozorel trpek sadež, ki ga ponesreči pogoltnem, da se mi prisiljeno sodelovanje v zaroti zagabi do te mere, da si iskreno zaželim čimprej opraviti kar zahteva birič na sedežu poleg mene.
Hank si nadene širok nasmeh, ko me podpira pri hoji, da ne vijugam po hodniku. Spretno se izogneva redkim kolegom in kolegicam, ki se prekladajo iz enega prostora v drugega. Ko nama pride kdo nasproti, naju Hank zavrti na stran proti oknu ali plakatu in mi začne potiho razlagati o stvareh zunaj, ki naj bi jih opazovala, ali o informacijah, ki jih navidezno zatopljena prebirava natiskane na povoskanem A3 formatu.
Na stranišču se osvežim, potem stopiva do orodjarnice. Hank mi poda čisto nov izvijač in klešče za ventil, ki ju moram z olfa nožem rešiti tesne plastične embalaže. Klešče so tako velike, da jih s težavo skrijem pod njegovo službeno haljo, ki jo ima za rezervo in je čez pleča preširoka zame.
Po navodilih se brez spremstva odpravim v klet do električne omarice, poiščem dozo s številko tri in jo z izvijačem izbijem iz funkcionalnosti. In tako je alarm, ki varuje stabilnost temperaturnega nivoja Grzybowskijeve glave, izklopljen! Nekaj minut se gugam na mestu pred električno omarico in pogledujem na uro. Ko zvočniki ob četrti popoldne signalizirajo konec delovnega dne, sem že pred trojko – komoro, ki naj bi jo sabotiral. Na srečo vsi izkoristijo priložnost in se poberejo v garderobo, težave pa mi povzroči ventil. Preveč je zategnjen, da bi ga odvil.
Hank me ni prav nič vesel, ko ga najdem postopati pri kavomatu in mu prišepnem, da sem poskrbel za alarm, vendar ne morem stvari izpeljati do konca. Odhajajoče osebje mu to prepreči, vendar v njegovih očeh razberem, da bi me z največjim užitkom premikastil. Hitro dodam, da sem se ventila sicer lotil s kleščami, vendar sem prešibak. Prime me pod roko in skupaj odhitiva v sobo do ventila.
Z njegovo silno pomočjo tekoči dušik sikne skozi odprtino. Pošlje me domov, sam mora dežurati, mi pove in odide, jaz pa okamenim pred sikajočo komoro, dokler ne izzveni. Ko se zavem, vtaknem izvijač v žep, klešče pa vržem za komoro.
Kot še nikdar, se doma zakopljem v pospravljanje sobe, premikanje pohištva in podobna opravila, da bi čim manj mislil na tajajočega se Grzybowskega. Mati je tako navdušena nad spremembo, da mi speče biskvit in me z očetom pustita pri miru. Popoldanski dogodek mi nikakor ni šel iz glave. Kakšen neki je obraz po slabih dveh stoletjih na sto šestindevetdesetih stopinjah Celzija pod ničlo? To noč spet ne zatisnem očesa: se je glava odtajala? Kakšen je? Mar mu s tem na nek način ne odrekamo pravice do življenja?
Zgodaj zjutraj, ko vse spi, vstanem iz postelje. Gibanje poteka nezavedno kot peristaltika. Pograbim službeno kartico in ključe očetovega avtomobila, da se kar v prepoteni pižami odpeljem proti prostorom Lorce. Kdo sem, da Grzybowskemu onemogočim vrnitev v pomladni svet naslednje leto? Nenazadnje ni bil kriv, da se ne moremo odločiti med nesmrtnostjo in kolektivno kastracijo.
Preden se odpravim, se odločim o zadevi nemudoma obvestiti svojega vodjo. Oglasi se ves razdražen in zahripel zalaja v slušalko. Do najmanjše podrobnosti mu povem dogodke zadnjih dveh dni. V odgovor mi zabiča, naj ne naredim ničesar. Počakam naj na recepciji. Policije tako nisem nameraval obvestiti. Ukaza, naj jih nikar ne kličem, sem bil skoraj vesel.
Varnostnik drnjoha, da recepcija kar vibrira. Pritajim se mimo njega do sobe s komoro številka tri. Radovednost me privede do tega, da jo odprem in si ogledam posledice zločina, ki sem ga povzročil.
Vodja me zasači sklonjenega nad glavo pod katero se nabira zdrizasta luža.
Prijateljsko me potreplja in se nasmehne: »Življenje je kruto, študent moj. Navadi se na to. Mogoče bo porota mila in boš tu še celo večnost...«
Nato zakliče proti vratom, češ, naj me primejo in že vstopijo štiri postave: policista, varnostnik in za njimi ta prekleti Hank. Njihov tek se upočasni. Ko zarota pokaže svoje gnilo žrelo, me prekrije temna sila. V rokah začutim težke klešče, ki so molčale za komoro, in zrastem proti smeri preganjalcev. Z orodjem izbereva Hanka, da zakriči smrtonosna rana iz njegove butice, preden me dosežejo njihovi krvoločni kremplji.
Ne upiram se. Vklenejo me in me vlečejo iz sobe, jaz pa gledam, kako še topla, črna kri povoha žlahtnico, vso bledo, brljugasto in staro, ki jo sprejme v svoj hladni objem.
* * *
'Kljub temu, da so me spoznali za krivega dveh umorov in me obsodili na naravno smrt v kehi se zdaj, ko je dnevniku že skoraj zmanjkalo besed, vendarle počutim kot zmagovalec. Moja vest je čista! Hank je dobil nove možgane in upam, da mu bolje služijo kot tisti, ki sem mu jih predrl, Grzybowski pa je moral biti skisan že za časa življenja, če natančneje pomislim. Le kdo si namreč v resnici želi živeti večno, uživati nesmrtnost na tem norem, norem svetu?'
10. 9. 2213
*Opravičilo urednici Špeli podpišem Žida Velkavrh. Prva različica kratke zgodbe Sto šestindevetdeset stopinj pod ničlo je bila baje predolga, zagotovo pa vem, da je bila šibka, zato sem jo obrnil na glavo, jo popravil, prečrtal, obrnil na bok, pregledal in jo še podaljšal, tako da je bolj podobna zgodbi kot zmedenemu orisu nekih čudnih idej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar