Kar se ni smelo zgoditi.

Utrip mesta je dolga leta gonil svojo, nezavedajoč se tistega, kar je nosilo v sebi. Tistega, iz katerega je vzklilo nešteto zgodb. Med seboj se niso ujemale. Nasprotovale so si, se celo teple, a so kljub temu premogle stičišča. [To je legenda o možu, kot biva v glavi Ivanke iz sosednega bloka. Po njenem pričanju. Bojda iz prve roke.]

Ivanka.

Več dni je v stanovanju obračala pohištvo na glavo in nazaj, da bi odkrila smrdljiv osir iz katerega so uletavale molekule neprijetnega vonja, da jo bodejo v nos. Smrad se je bohotil in se zdel iz ure v uro mogočnejši nasprotnik gospodinstva. Vir prekletstva [Gospa Ivanka prizna, da se je iz nekaj dni nakupičenega obupa zatekla h kletvam.] pa ni imel namena ostati skrit in ni preprečil podnajemnikom, da bi se srečevali na hodnikih, stopnišču.

»Upravitelj mora ukrepati, če ne naj si pa kar lepo drugo službo najde,« so se strinjali ogorčeni sosedje stanojemalci.

Preden je upravnik izvedel za najnovejši stanovanjski problem, je stanovalce k akciji prisilil smrdljivi gost, ves nepovabljen in skrit. Moteč. Nekdo [Sogovornica včasih kakšno reč tudi pozabi.] se je spomnil, da ima Jakob Šmonsterle iz zgornjega štuka telefon z najdaljšo žico na območju takrat pobratene Jugoslavije [!].

Iz skupnega vrta za blokom so strmeli v okna Šmonsterletovega stanovanja.

Držali so pesti: »Nam bo gospod Jakob posodil svoj telefon?«

Ivanka ni niti pomislila, da ga morda ni doma [Zdaj se počuti rahlo trapasto, prizna, saj je takrat tuhtala samo o tem, kako ga ne moti neznosen smrad, ki je vse ostale napodil iz hiše – ostarelega soseda je že zamenjala za pošast s hladnimi nosnicami.], na podlagi govoric pa se je zavedala, da je zgornji sosed sebičen mož. Za aparat ga je odšel prositi hišnik, gospod Kučan, ki se je za nalogo prostovoljno javil.

Zbrani na vrtu se začenjajo spraševati, če ni prostovoljec morda osmrajenih pljuč obležal kje na poti, ko le-ta priteče skozi glavni vhod. Hišnik se vrača živ, a brez telefona. Iznad respiratorja njegova zrkla srepijo skozi množico. Zaščita na njegovemu obrazu togotno utripa, da si ga nihče ne upa zadržati z vprašanjem. Lesenih kolen poskakuje mimo njih proti svoji lopi z orodjem [Ivanka razpre denarnico in predstavi listek, ki ga je našla ob sekiri, s katero si je hišnik v sledečih minutah izdolbel vhod v Šmonsterletovo stanovanje:

'Gospod Kučan, hišnik! Ker sem v toplicah, si lahko položnice zaženeš v rit. Nikoli nisi bil in nikoli ne boš poštar, ker si en navaden hišnik. Lep pozdrav! Jakob Šmonsterle, upokojeni uslužbenec Slovenske Pošte'].

Tako si je gospod Kučan s sekiro zagotovil vstop v stanovanje odsotnega, pograbil dolgožičnat telefon in ga brez lastnikove vednosti in težav odnesel na vrt. Žica se je veselo odvijala po stopnicah kot jara kača osvobojena pletene košare.

Nosilec aparata se je čutil odgovornega in zavrtel telefonsko številčnico. Zazvonilo je. Klic je ostal neodgovorjen. Nikogar ni bilo doma. [Na svetu sta dve vrsti ljudi in nešteto vzrokov, da si je upravnik bloka poleti privoščil oddih in privarčeval par živcev. Čeprav si je slej ko prej želel občutiti upokojitev, pa ni zbral poguma in zaplaval v neznane vode. Predeloval bi surovine ali premleval ideje. Toda ni si drznil prepustiti svojih strank. Če bi ga nadomestil nekdo, ki bi mu šli medosebni odnosi še slabše od rok...]

»Pozdravljeni! Čeprav trenutno poteka priprava na privatizacijo policijskega sistema v izrednih okoliščinah in naši oddelki do nadaljnega ne opravljajo družbenih storitev, lahko vseeno izvršite donacijo na vaši lokalni policijski enoti. Za nujne primere pokličite sanitarno službo na-« je šelestelo iz slušalke, da so se sosedje, nagneteni okrog telefona, spogledali.

»Poklicali ste nujno medicinsko pomoč. Prosimo, počakajte na operaterja. Na voljo bo takoj, ko bo usposobljen za spremenjen način dela. Veste, ni najbolj bister učenec. V zdravstvenemu domu za to nismo odgovorni. Zahvaljujemo se za razumevanje. Če potrebujete nujno medicinsko pomoč in ste mlajši od devetnajst let, pokličite gasilsko brigado. Če potrebujete nujno medicinsko pomoč in ste starejši od devetnajst let, vas naprošamo, da storite enako. V primeru prezasedenosti linije se-« je zvenel tretji neuspeh.

»Spoštovani. Obveščamo vas, da smo zaradi preizkušanja reprogramiranja sistema sanitarne sekcije do nadaljnega odsotni. Če želite prispevati-« slušalka je udarila v naročje stojala.

Sledil je trenutek tišine, preden med skupino završi kot v jutranjemu kurniku: »Ne-za-sli-ša-no!« »Pa kaj se grejo!?« »Molimo!«

Ivanki se je posvetilo, da že dolga leta ne tako. Vsem zbranim je predlagala, da prezračijo hodnike, odprejo okna in vrata svojih bivališč.

Oster vonj jih je kmalu prisilil v ponovno snidenje pred blokom. Kašljali so, lovili sapo. Nekaterim je uspelo, drugi niso bili kos preizkušnji. Okna slednjih so ostala zaprta in so odsevala pričo padlih v tej vdihamorni bitki.

Komaj so osvobodili svoje obraze izpod rut, navzgor potegnjenih ovratnikov in respiratorjev za enkratno uporabo, je Ivanka opazila spremembo na strehi: »Poglejte, strešno okno! Odprto je. Kdo je zdržal vse gor do podstrešja?«

Do vrha se ni odpravil nihče, vsi pa so bili prepričani, da podstrešje

                                                                                                                     ne živi

                                                                                                                                  nikogar.

»Verjetno je samo mačka...«

»Ah, kje pa! Noben maček ti ne odpre strešnega okna,« je vedela prikupna Valerija [Sogovornica jo opiše takole: »Njen jezik je bil vnet od vseh jagod, ki jih je pozobala, ko je brala o tegobah Afrike in pri tem točila krokodilje solze.«], hči veterinarke in računovodje, ki se je tiste dni vdajala hedonizmu in študiju neke humanistične vede.

Vsi moški prebivalci prizadetega bloka so vlekli zobotrebce, saj ni nikogar ščemelo, da bi se javil na dolžnost in se ponovno izpostavil dušenju. Ta postopek žreba je predlagala Valerija, saj je dobro poznala pravila. Kljub temu je pozabila prelomiti zobotrebec, da je šele v drugem roku najkrajši ostal v rokah gospoda Smokve.

»Imate sreču,« je izbranec usklajeval oba jezika, »ono što me čeka na podstrešu... Vsejedno mi je.«

Toda študentka se ni zmenila zanj. Potiho je ponovil. Vnovič je poskusil obuti čevlje žrtvene živali. Številka je bila premajhna. Občudovana ni utegnila začutiti empatije, saj se je zagovorila z gospo Ivanko, čeprav je gospod Smokva z zavidanja vredno predanostjo vse svoje dni fantaziral o gibčnih bokih izbranke, ki se tega ni zavedala. Potne dlani je obrisal v leviske, globoko zajel sapo, se še enkrat ozrl k njeni brezbrižnosti in molče izginil v blok. Šele na vrhu stopnišča, pred vrati podstrešja, je izžrebanec preklopil iz zadnjega prizora na vrtu. Zdaj mu je pošteno zasmrdelo.

Ključ, ki mu ga je pred odhodom zaupal hišnik, je rešil pred tesnobo hlačnega žepa. Ključavnica ne uboga. Poskusi ga zasukati v nasprotni smeri urinega kazalca. Ne gre. Vrata v podstreho je nekdo odklenil pred njim. Odpiranja se loti previdno. Kljuko počasi potiska vse bolj proti tlom, ko tečaji nenadoma zakričijo. Lesena ploskev tako silovito trešči v obraz, da ga ne utegne izmakniti pred pekočo bolečino.

»Je s tabo vse v redu?« zasliši neznani glas, rahlo piskajoč, ljubeč.

Neznosen smrad veje skozi zaščito dihal gospoda Smokve. Oči se mu nočejo izbistriti. Pekoče solze mu nezadržno tečejo po obrazu za vrat.

Nad seboj zagleda mladeniča, oblečenega v mavrično tuniko meniha, »Gdje sam...?« poizveduje prebujajoči se Smokva, »I šta ti, pederu jedan?«

Mavrični menih se ozre vstran, »Čudna reč. Vrata so podivjala. Popravil bi jih, a nimam časa, ker moram pisati. Kje so moje manire – Žiga Bianco, svobodni frustracionist.«

Vsa pozornost gospoda Smokve je drugje. Molči, ko se ga polašča občutek, da si silen, trpek duh ped za pedjo jemlje njegovo izčrpano telo.

»Uf! Jebote bog-« se odrine od objema mavrične gangrene.

Opotekaje se zažene proti izhodu, da reši svoje prestrašeno življenje. Pod neuglašenimi koraki se trgajo popisani listi papirja. Ko stopa po stavkih, se izpod podplatov dviga kuga, da se pod stropom nabere zeleni oblak.

[Končno je prišel najugodnejši trenutek za predpostavko, da se gospa Ivanka ne moti in je vesolje v resnici brezkončno. Toda zakaj se potem po vseh njenih nedeljskih obiskih rimokatoliške cerkve niso odprla nebesa, da bi pogoltnila Žigo Bianca in odrešila nedolžno zgradbo krempljev nevzdržnega pripovednega sloga?]

Smokva je zdržal vse stopnice navzdol do glavnega vhoda, kjer je telebnil na tla in izdihnil. Preden pa se je njegova srajca napila izbruhane žitkosti, je izustil zadnje besede.

Za vsak slučaj jih je na glas prevedel gospod Kučan, hišnik: »Pravi, da se nam je zaredil pisatelj v mavrični podobi... Neumorno pisari... Pravi, da ga moramo uničiti, da ga ne bi nevedneži kanonizirali. Ne smemo dopustiti, da se njegov smrad razbohoti po slovenskih domovih! Sprašuje, kje je Valerija... No, je že mimo.«

Ko je gospa Ivanka vse to slišala, je poslušala svoje srce, stekla v hišnikovo lopo po vrtne vile in z njimi do vsiljivca. Zgodbo je pokončala, strešno okno pa je pustila odprto na stežaj.