O golem preživetju na morostu.

Gledal sem ga, kako krevsa čez dvorišče - star in sključen pod težo let, ki mu niti za trenutek niso prizanesla. Palica mu je služila bolj kot nogi s stopaloma zamaknjenema vstran, da je drsal z notranjostjo gležnjev. Proti hiši se je vlekel sivi mož z motoriko dvoživke, ki je še čakala na evolucijsko obdarovanje s prilagoditvijo skeleta trdni podlagi.

Nato je začelo deževati. Dvorišče se je zmehčalo v decimeter blata, dež pa ni in ni mislil odnehat. Stari ata že več dni ni zapustil hiše. Mehkejša podlaga ni delovala blažilno na njegova ploska stopala, kot sem zmotno mislil prej. Vsi smo iz ure v uro intenzivneje preklinjali kaplje, ki so padale brez kančka slabe vesti. Jalovo in osamljeno svarjenje vaškega norčka je končno preraslo v vseobčinsko angažiranost. Toda po dolgih urah sestankovanja nihče izmed nas, ki smo zmogli vdirajočo se pot do zadružnega doma, ni izustil prave. Bilo je nekaj glasnih izrodkov vrtanju luknje v poplavljeno barje, da bi prekrili, izsužili, preusmerili vodo čimdlje z naše občine.

Najstarejše smo posadili pred knjige, revije, literaturo vseh vrst, mlajši smo se zakopali v strani elektronskih objav, spletnih časopisov in dnevnikov, da bi z naslednjega sestanka takoj odšli reševat svoje ogrožene domove, svoja poplavljena polja.

Vreče peska so bile obliž neodporen na vodo, ki ga je takoj sprala z žive rane. Nekateri temelji so bili načeti, da smo odprli vrata poplavi, da se je nastanila v kleteh in pritličjih in jo s tem malce pomirili. Nekatere, ki so poskušali skopati jarke kar pod vodo, je le-ta odnesla, da so nam jih prestrašene vrnili z Iga in njegove okolice. V vsej kotlini so bile pizdarije in od nikjer prave rešitve. Tretje vseobčinsko srečanje je bilo nasičeno z vzkliki razburjenja. Kriva je vlada. Bog nas je zapustil. Celo coprnica je bedela nad nami, skrita bogve kje, da ji ne bi pokvarili veselja. Župan se je pošteno oznojil, ko nas je zariplega obraza in načetega glasu končno utišal, da smo začeli s posvetovanjem.

Preklast možak v kombinezonu, z zaflikanimi očali in razmršenimi senenimi lasmi pred menoj vstane. Vse oči se ozrejo vanj z začudenjem, ko s tresočim glasom pove, da bi rad nekaj povedal. Tisti, ki smo ga poznali, smo mislili, da je gluhonem, tako redko je s kom izmenjal besedo: "Srbija je še na zemljevidu, a ne? No, mogoče je to zato, ker so včasih v takih primerih tam doli vse ženske iz poplavljenih hiš stekle na polje pičke kazat bogu, da se je ustrašil in se pobral z dežjem vred..." Zadružni dom napolnijo tihi, a globoki vzdihi šokirane raje, da zgradba skorajda popoka po šivih.

Do kolen v ledeni vodi, in ves skeptičen, si odpenjam zadrgo. Toda na vseh straneh je stotine znanih obrazov. Vsi zazrti v oblake se nagibajo nazaj v dobri veri, da očem božjim ne uide prav nobeno spolovilo. Deževati je v resnici takoj prenehalo in voda je v naslednjih dneh odtekla svojo pot. Šmona - moža v kombinezonu smo od takrat vsi poznali in ga predlagali za svetnika. 

Na prvi obletnici se ponovno zberemo vsi zmožni občani. Molče kot v gomili zremo vanj, da se domisli kako nam je mogoče preživeti v novonastali puščavi.