V sklopu Dobre trave sporočamo,
5)
da je deklič zajokal pred vhodom Antifašistične akademije. Direktor, ki je inštitucijo tudi zasnoval, prileti iz mogočne zgradbe. Bila je delo in ponos socialističnega mojstra, a so jo prenovili ravno pred kratkim in ni delovala prav nič skurbana, prej nova.
Zadnji, ki je v novo starogradnjo naselil svojo idejo, lasten intelektualni kapital, je bil potomec svojega pradeda, ki pa omenjenega pravnuka sploh ni poznal, saj je bil direktor akademije proti fašizmu plodov plod ploda izvenzakonskega stanu. Po zakonski ženi pa je taisti praded posredno napravil poleg pravnuka-direktorja še enega pravnuka, ki na svoje obžalovanje, in na srečo ljubega miru, v sebi ni prepoznal diktatorskega potenciala, da bi ga izkoristil.
Pa sploh ne govorimo o usodi kakih latinsko-ameriških genov, nikakor! Spet namreč govorimo o deklici, ki se je rodila prav v porodnišnici in več besed posvečamo tistemu, ki jo je skušal umiriti, zaustaviti njen jok, jo potolažiti, pregnati njen strah, češ:
"Veseli se zdaj, punčka! Mar ne veš, da se bodo stvari pomikale samo še na slabše?"
Akademijo so zaprli. Direktorju ustanove grozi usoda, da niti sam ne ve kakšna. Deklico je pomirilo nekaj pretečenega časa. Še vedno je kostanjevih las, skodranih, in zelenooka, vendar se te dni nezadržano drogira. O neizkoriščenih samodržnih potencialih pa nikoli nismo radi veliko pisali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar