Vremena ne bodo meni se zjasnila?

Moje lanskoletne počitnice (brez žene).

Nimam pojma, kako naj začnem to zgodbo. Tako ali tako mi nihče ne bo verjel, ampak sonca nisem videl že petnajst let. Celo zame, ki nisem pristaš vremenarskih razgovorov, je bil sprva to nekakšen šok, ampak kot pravijo, kar te ne ubije, temu se normalen človek prilagodi. Stremeč k obstanku se moram tako sprijazniti, da kamorkoli odidem, me spremljata oblačnost in dež. Vlaga me je sprva še motila, oboleval sem za glivicami, ker sem imel ves čas mokre čevlje in gate, koža mi je malo nabreknila, ker sem bil tolikokrat premočen do kosti, a verjeli ali ne, telo se je tekom let navadilo na svašta meteoroloških pojavov.

Začelo se je kakšnih petnajst let nazaj, ko sem bil še v srednji šoli. V bistvu se ne spomnim točnega dneva, kdaj se je prvič zgodilo, ker nisem ravno pozoren na datume ali čas nasploh. Spomnim pa se, da smo imeli kontrolno iz fizike in scalo je kot iz škafa. Znal nisem nič, elektrika me ni zanimala in tudi danes lahko rečem, da mi je deveta briga. Gledal sem v svoj test, škilil na plonkič in k sošolcu, a ni nič pomagalo. Naslednji dan je padalo še močneje in ko sem dobil nazaj kontrolko, mi je profesor z veseljem sporočil, da bo popravni rok enkrat julija, takrat je zagrmelo in se še bolj ulilo.

Prišlo je poletje in popravni izpit se je bližal, ampak še vedno je bilo slabo vreme, pretežno oblačno z občasnimi plohami, kar me ni motiviralo k učenju fizike. Ležal sem doma v postelji in gledal TV in tako prebil še naslednje leto, komaj da bi opazil, da ponavljam 4. letnik in da se vreme okrog mene stalno slabša. Pa se je. Koliko let sem potratil, preden sem to opazil, težko rečem. Vsa poletja sem imel uničena. Moji izleti v neznano, če sem si jih kdaj na faksu spontano privoščil, so se končala s premočenostjo do kosti in neprestanim vedrenjem na nemogočih mestih, nobenega piknika nisem bil več zmožen organizirati, ne da bi moral pri tem ljudi opozarjati, naj s seboj prinesejo marele. Vsak festivalski poskus se je končal v blatu.

Preselil sem se iz domačega kraja v večje mesto, ko sem dobil prvo službo. Na vožnjo s kolesom nisem niti pomislil, avta si nisem upal privoščiti, dežnik je postajal moj najboljši prijatelj. Čudil sem se, ker so mi sodelavci, ko so se vračali iz malice, tarnali, kako peklensko nažiga sonce. Ko sem se iz pisarne odpravil jaz, je ves čas rosilo ali scalo.

Slabo vreme se me je držalo in kamorkoli sem se odpravil, sem namesto kopalk jemal palerino. Moja prva žena me je zapustila, ker je trpela na najinih skupnih počitnicah. Hodila sva v obmorska letovišča, v toplice, a za hribe je bilo prenevarno. Edinokrat, ko je uživala z menoj na izletu, je bilo ko sem jo peljal v Postojnsko jamo, pa še tam je nenadoma z mojim prihodom narasla podtalnica in iz sten je curljala voda, da se je naš vodič čudil temu pojavu. Žena je bila pogojno zadovoljna, ker je bila prvič v življenju z mano pogojno na suhem, čeprav ji je vlaga tudi tisti dan zjebala pričesko, ampak se je pogojno sprostila in mi ni prevečkrat omenjala te težave.

Po ločitvi sem ostal raje sam s svojimi vremenskimi problemi. Ne znam jih prav razložiti in opazil sem, da so ljudje nagnjeni k depresiji, če dalj časa ne vidijo sonca. Morda se v tem ravno razlikujem od njih, doletela me je čudna usoda in čeprav sonce pogrešam, sem se v petnajstih letih sprijaznil, da ga nikoli več ne bom videl. Včasih se še spomnim na prijeten občutek žarkov na koži, ko sem v otroštvu ležal na plaži ali na prijetno ohladitev sredi vročega poletja v reki, kamor sem skočil pregret od vročine. Včasih pomislim na toploto in prijeten sij, ki sta dala barvam posebno živahnost, kadar je na drevje ali beton sijalo sonce. A nič ne morem storiti, niti ne vem, kako bi si situacijo razlagal, noben meteorološki urad na Zemlji me ne jemlje resno. Zagovarjajo svojo teorijo, da so za vremenske razmere krivi zračni tokovi. Nehal sem jim tudi pisati in razlagati resnico. Pač ne verjamejo, da me, kamorkoli grem, spremlja slabo vreme. Že petnajst let samo dež in nevihte.