lepa reč!

Prišel sem med zadnjimi. Moža pri vhodu sta prestregla pot svetlolasemu dečku z modrimi očmi, ki je bil tik za menoj. S svojima postavama sta zakrila vhod, da je polovica prišlekov ostala zunaj.

»Odpustite nam. Ni več prostora,« je za njunima hrbtoma pojasnila dama v uniformi Civilne zaščite. Vsi trije so s skupnimi močmi zaloputnili težka kovinska vrata. Odgovorna si obriše solzo in globoko zavzdihne.

»Namesto ducata ljudi ste sem notri spustili nevzdržno krivdo!« protestira očalar s stisnjenimi pestmi.

»Kaj!? Straža, vrzite ga levom!« poskoči uniformiranka, kot bi jo kak neotesanec zagrabil za zadnjo plat.

Njena kolega pa se samo spogledata: »Suada, ne poznajo te še. Brzdaj se malo, no.« Dama, torej Suada, pojasni z odločnim tonom. Kdor koli želi, lahko svoje mesto odstopi enemu izmed zavrnjenih, dokler so še pred vhodom.

Očalar odpre usta, a ga preglasijo panični zvočniki: »O-moj-bog, o-moj-bog! NATEPAVAJO NAS Z VSEH STRANI!« Udar ubije zvočnike in nas močno pretrese. Eksplodirati je moralo točno nad našimi glavami! Iz stropa zaklonišča se posipa fini prah. Žarnice zatrepečejo z nami. Madžari vračajo udarec: metoda kobilic se ni izšla po načrtih. Avstrijci naše čete niso spustili čez Karavanke, zato so se generali odločili za nočno invazijo na Madžarsko. Zavzeli smo Balaton z okolico. Problem se je pojavil zjutraj, ko so se sosedje prebudili. Naše so nagnali nazaj do pokrajine Zalalövő, jih tam pobili, da se jih je samo za vzorec uspelo rešit nazaj čez Hodoš.

Suada je grda, a na lep način. Ima dobrih trideset let, bele zobe in vesele oči. Razkazala nam je naš začasni dom. V skupini poiščem očalarja. Tudi on sodeluje v kolektivni in molčeči zamišljenosti. Smo stonoga, ki ima zelo slab dan, a je kljub temu hvaležna, da se je glava še drži.

Bunker je bil zgrajen v drugi polovici dvajsetega stoletja. Blagoslovil ga je Tito, pove Civilna zaščitnica. V ropotarnici je še vedno obešena njegova slika. Oziram se naokrog – kaj res nikogar ne briga, kaj je s tistimi zunaj?

Suada zamenja Tita s holywoodskim Leonardom diCapriom: »Ta mi je bolj simpatičen, a ni tako?« zardi, vendar ne čaka na odziv. Skoraj pobegne nam v naslednji prostor.

Ni mi do te luknje. Na hodniku ni nikogar, tam najdem svoj mir. Kar precej časa iščem izhod. Klinčev labirint! Že tretjič se zaletim v napis na steni: Balaton je naš!, ko za ovinkom zaslišim korake. »Ne moremo ven. Vhod je zasulo.« pojasni mož Civilne zaščite Suadi.

Okrog stegna se mi ovije mulo z žalostnimi modrimi očmi, blond lasmi in dolgimi trepalnicami, da bi ga človek kar posvojil. Ko pošteka, da nisem pravi, odmakne svojo roko pogled pa usmeri v tla. Pobožam ga po laseh. Toda to je tisti, ki je do bunkerja hodil za mano in nazadnje ostal pod nemilim nebom!, se zavem. 

Mali me vodi za roko nazaj v ropotarnico. V njej sva sama. Pokaže mi skrivni izhod, skozi katerega je prilezel v zaklonišče.

Na hribu nad nama se še vedno kadi iz kraterja. Počepnem in vprašam malega prijatelja po imenu: »Živjo, ime mi je Žiga Bianco, pa tebi?« Seže mi v roko in mi odvrne, da je Šmon. »Me veseli, Šmonson! Pojdiva na hrib pogledat, kaj se dogaja, prav?«

Ljubljane ni več. Na njeno mesto so postavili spomenik dima, mogočen črno-siv stolp, ki sega nad oblake. Pod hribom zagledava starca z lopato. Pomaham mu in žvižgam, dokler naju ne opazi. Šmona vzamem štuparamo. Ko si s starcem pridemo nasproti, opazim, da ima tudi kramp.

»To je vse, kar mi je ostalo,« potoži starec skozi solze žalosti.

»Daj mi orodji. Zaslužiš si počitek, midva pa nujno potrebujeva tvojo lopato in kramp!«

Topla, ožgana zemlja je prijala starim kostem. Starec si je klobuk naveznil čez oči in zaspal. Šmon mi je prišepnil, da mora kakat. Oslinil sem prst in ugotovil, da pihlja z jugozahoda, zato sem ga poslal v grmičevje na severnem pobočju kraterja.

»Kako se bom pa obrisal?« mi je dal misliti. Papirja nisem imel pri sebi. Spomnil sem se na starca. V žepu je imel par bankovcev: »Mali moj, zdaj si mož. Poskusi privarčevat kaj papirčkov, ja?« Šmon je pokimal, zagrabil denar in odskakljal proti olajšanju.

Prijateljček je pritekel nazaj, prijel sem ga za roko in sva odšla proti tistemu delu vznožja hriba, kjer sva prilezla iz bunkerja. Medtem, ko sem delal, je Šmon trgal cvetlice. Ko je bil skrivni izhod zasut, sem počepnil in ga poklical k sebi. Mulo je nehal preganjat metulja in počepnil k meni.

»Šmonster, ti je ostalo kaj papirčkov?«

Mali je pokimal in iz žepa potegnil čista bankovca. Pobožal sem ga po slamnatih laseh: »Pojdiva pogledat, če se da še kje nabavit cigarete.«