Utrinek.

Izpoved Žige Bianca, komisionarja v hlajenem skladišču z mlečnim programom.

Smatram se za hudiča, pa ne verjamem v nebesa niti v pekel. Tu veljajo edinole zakoni produkcije, preživetja na robu revščine. Ključen je tudi ta, da dvigujem iz počepa. Hrbet je center mojega sveta. (O, Hrbet!)

»Žiga, kako s' vedel, da je treba preložit' mlek'?« 

me zmoti Šmon (so-komisionar v svojih srednjih letih, nizek, preklast in žilav sodelavec, o poreklu katerega smo se vsi spraševali – in se še marsikdaj sprašujemo – saj je bronast po cigansko, ksiht ima po dahovcu in poln je manjših detajlev, ki botrujejo dotični zmedi. Sumim, da nisem edini, ki je nanj alergičen.)

»Kaj?«

»Kako s' vedel, da je roba za preložit'?« (Spet ta jebeni Šmon...)

»Ja nov' naročil' 'mam...«

»Ja pa kako s' vedel, da je mlek' za preložit?«

»Nov' naročil' 'mam pa me je vrgl' na enko,« poskušam zaman.

»Ja sam' pizda, kako s' vedel?«

Že neznatna stvar, kot je kratek stik[1] v Šmonovi butici, privede do besednega obračuna, preklinjanja in srepečih pogledov. Pri nas obstaja toliko vrst jebanja v glavo kolikor nas je. Vsak izmed nas ima za vsakogar pripravljeno individualizirano opazko in stvari se odvijajo po takšnih unikatnih programih. V enačbi torej zapisano s kvadratnim korenom. Vsak izmed nas ima svoj hierarhičen aparat, katerega vrednosti se iz dneva v dan sicer spreminjajo, vendar razvrstitev dominanc in podrejanja na časovni premici ohranja svoj tok raven. Kdor bi pri nas iskal spremembe v osebni »rasti«, bi jih zelo malo našel drugje kot med našimi zobmi. Ta namišljeni graf sprememb odnosov v odvisnosti od časa drži linijo najmanjšega odpora.

»Ti, a veš – kaj je tist' – a je Janez? A veš, da mi sploh ni hotel olfe posodit, pa sem ga prej videl rezat' karton in mi reče, da ga nima,« 

se mi v poln voziček jogurta od nikjer zaleti novi komisionar.

»Ja, pa men on isto uvaLi. Prej mu rećem, da mi nalepi uno nalepko, pa mi je spLoh ni hotel,« 

zaslišim izza hrbta (O, Hrbta!) še drugega ta novega sodelavca Markota, čefurja iz devetdesetih.

(Toda tu sem po lastni izbiri. Odkar pomnim so me navduševale zgodbe malih ljudi, katerih življenja so še posebno zaznamovale preizkušnje njihove vere. Ime mi je Žiga Bianco. Danes sem delavec, jutri bom tehnološki višek, kot sem bil že včeraj. Moj bančni račun je občutljiva in pozabljena šuga. Lepa v duši, dobra po srcu. Ne pomaga. Vanjo redko kdo kaj položil. Ko res nima druge izbire.)

»Ja ne vem,« 

se odločim po tehtnem razmisleku na podlagi njunih pričevanj, razburjenosti in opažanj. Ko porivam voziček stran od njiju, se poskušam osredotočiti na razpoke v tleh, ki lahko spotaknejo in raztreščijo moj polurni trud. Prizadetost puščam za sabo kjer stojita jezna sodelovca, tam kjer grmi. Kako vse bi bilo treba egoističnega kolega kaznovati kjer je celo fabriška kamera brez moči.

---

[1] vezavi, kjer električni krog sestavljata zgolj izvir in vodnik in v krogu ni vezanega nobenega porabnika, pravimo kratki stik