organ paradoksa

Winston Spencer Churchill v vojaški uniformi leta 1895.

Začetki Winstonove verske izkušnje v sebi niso prenašale ničesar nenavadnega. Kot mnogi kristjani je bil zgodaj postavljen v okolje anglikanske cerkve in sčasoma obiral sadove rednih udeleževanj pri molitvah, ki so doprinesla k občutenju samopodobe dobrega, zglednega katolika z ustrezno kvoto, ki mu omogoča marsikatero pregreško brez bojazni pred večno pokoro. Ali pred čim hujšim.

Ko je bil član britanske vojske, se je s kolegi precej posvečal vprašanjem posmrtne in verske narave. Strinjali naj bi se, da je pomembna morala, skrb zase in za sočloveka. Prevlada torej »religija zdrave pameti«. Izpostaviti moramo, da gre za prevladujoče prepričanje britanskih vojakov nekje na viktorianskem repu, med 1896. in 1898. letom v Bangaloru, v Indiji. Churchill opozori na nevarnost ob prevelikem odstotku pristašev katerekoli religije. Za zgled domačine obtoži fanatizma, ki »jih je spodbujal k umorom in vstajam«.

Posveten pogled na življenje so v njem izoblikovala pogosta soočanja z nevarnostjo. Vmes je »preživel strastno in agresivno protiversko obdobje« in bi »prav gotovo zablodil«, če ne bi pravočasno sam pri sebi ugotovil, da ogrožen brez obotavljanja prosi za pomoč Boga. Navada se je nato prenesla na čas, ko je bil izven nevarnosti. Pogosto je intuitivno zaupal višji sili, ko ga »razum ni pripeljal nikamor«.

Winston Leonard Spencer Churchill je prejel Nobelovo nagrado za literaturo in v tem ni nič paradoksalnega. Slednje pa po mojem mnenju nikakor ne drži za vsebino obravnavanega poglavja literarnega sladkiša izpod peresa omenjenega.

Nadaljujmo z avtobiografijo in s spomini na njegovo mladost. Citiram:

»Zdelo se mi je, da bi bilo zelo neumno zaradi razlogov razuma zanemariti srce. Pravzaprav mi ni bilo jasno, zakaj naj ne bi užival obojega. Nisem si belil glave z nedoslednostjo, ker sem razmišljal eno, verjel pa drugo. Zdelo se mi je prav, da pustim razumu hoditi po poteh misli in logike, do koder more. Enako prav se mi je zdelo moliti za pomoč in biti hvaležen, kadar je prišla. Zdelo se mi je, da Stvarnik, ki nam je dal razum in dušo, ne more biti užaljen, če ne tečeta vedno enakomerno drug ob drugem v isti vpregi. Navsezadnje mora pričakovati to že od vsega začetka. Sicer pa tako vse razume.«

Kljub temu, da se z avtorjem W. S. Churchillom poistovetim, bom končal. Morebitni bralki se opravičujem za krajo njenega dragocenega časa. Končati moram iz fiziološkega ozira, saj je 3:40 zjutraj in spanec zastira veke. Pozdrav s citatom, ki sicer ni povezan s problematiko, je pa z istega vira:

»A kakorkoli, zdaj je bilo to končano. Postrelili smo ranjene mule in se spravili k zajtrku.«

Winston S. Churchill, Moja mlada leta, Nobelovci: 30, Cankarjeva založba, 1976