Properganda
UTOPIJA. Vse je utopija, pa vendar je ni nikjer. Utopije vsekakor ne more biti za vse, lahko pa bi obstajala ob razkroju človeštva po fiktivnih mejah, normah, statusih, in sicer na nad- in podvrste. Po moje je glavni problem utopije motivacijski.
Uresničenje idealne družbene ureditve bi bila možna šele, ko bi se priviligirani sloj (iz)ločil od ostalih razredov do te mere, da bi samega sebe smatral za nadvrsto. »Oni«, torej tisti podelitni, pa bi bili zgolj sredstva za dosego in ohranjanje utopičnega sistema pri življenju. (Déjà vu?)
Če bi človeštvo razdelili na tri družbene makroenote: gospodarstvo, politiko in rajo, bi se takoj pojavil šum kritike, pa vendar: Zveza svobodnih sindikatov Slovenije – kdaj se bo zgodilo rojstvo prvaka, ki bo rajo dvignil nazaj ob ramena velikanov gospodarstva in politike? Deluje precej jalova ta naša Zveza...
In če teorija o korporativni psihopatiji drži, potem brišem grenke solze vseeno sladkastega posmeha, ko pomislim na vse poskuse delavcev in delavk racionaliziranja z upravo – baje takšen delavski napor izboljša počutje in produktivnost delavske skupine, kar je dobičkonosno predvsem za industrialca.
No, vsak ve zase, kdo je tisti, ki je kriv za njegov oziroma njen (ne)uspeh. Krivdo pa po navadi prevzemajo nase itak tisti, ki se štejejo za uspešne, oziroma srečne.
Seveda obstajajo tudi zunanji vplivi, ki otežkočajo doseganje zadovoljivega stanja. Kolektivno in družbeno krivdo za gospodarsko krizo med drugim prepisujem geniju Eddie-ja Bernaysa in medijskim hišam, ki se poslužujejo »public relations« prijemov. Tu mislim na dovzetne za nagrajevanja in kazni gospodarsko-političnih sil.
Proper propaganda se postavi napram komercialnim, koristoljubnim, najemniškim, sodobnim, torej tistim, ki s strupenimi pogledi zrejo v svojeglavo sestrico propergando – zanikovalko vseprisotnih islamističnih groženj, prežečega terorizma, neskončnega boja z drogami, konkurenčnosti evrazijskih velesil, celo avtoagresije ljudstev, ki ne vedo, kaj je dobro zanje, in ostalih zagat, ki si jih neutrudno izmišljujejo za lažje upravljanje naročnika z Volilnimi glasovi.
Gonilna sila družbe je po Watsonu strah, ki ga je vcepil »malemu Albertu«, da bi svojo misel podkrepil z dokazom. Sprašujem se, če je omenjeni znanstvenik kasneje istemu dojenčku utegnil povrnit zaupanje v kunca, ki se ga je bal po zaslugi znanstvenega napredka.
Mehanizmi tokrat niso usmerjeni v vzbujanje občutka nemoči v gledalcu oziroma gledalki, ampak... Dogodek se bo predvidoma odvil maja naslednje leto v kriznem, a utopičnem sklopu Trubarjeve hiše literature. Vabljeni maja 2016!
Ni komentarjev:
Objavite komentar