Kdo bo tebe, Lojzek, franckoval?

Edino ulične svetilke javne razsvetljave razkrivajo posamezne štrclje ograj, smetnjake in poštne nabiralnike. Poleg megle in noči jim ostrino jemlje nevarno kinkanje za volanom. Rutina neštetih voženj po isti poti je bila komaj zadostna in Francka je skoraj zapeljala mimo doma. »Nahajališče domnevnega vodje kriminalnega združenja, ki je prek spletne strani prodajala ilegalne substance, še vedno ni jasno - sporoča odgovorni za stike z javnostjo organizacije Federal Bureau of Investigation. Afera 'Svilena vožnja' ostaja nerešena in vprašanje je, če...« Francka ugasne avtoradio. Tabla se pojavi pravočasno. Med zavijanjem na domače dvorišče oponaša Miki Miško. Ponovi napis: »Faluli, podjetje za distribucijo, prodajo in proizvodnjo sredstev za boj proti terorizmu, s.p.«

Iz sovozniškega sedeža pograbi jopič in torbico. Zajame zrak in stopi iz avtomobila. Očetovi delavnici ni videti konca. Hiša bi bila lepa, če ne bi za sabo vlačila brezkončne, rjaveče hale. Ko se je vsaj ne bi držal vonj jekla in smodnika. Stoje na mestu jo zmoti soseda, ki hitro pristopiclja proti njej. Rdečica dodobra zalije njena že sicer zalita lica še preden se pozdravita. Majhna in okrogla soseda Francke niti ne pogleda niti ne zmanjša tempa. Kaj šele da bi se ustavila in jo zadrževala v nedogled z naštevanjem opravil, ki jih je postorila danes. Naštevanjem v detajle. Doma so torej obveščeni.

Soseda je izginila za ovinkom s pospešenimi koraki. Soba za goste v pritličju je osvetljena. Francka zagleda podobo očeta. Sedi na fotelju z osivelo glavo ukleščeno med dlanmi. Kljuka sodeluje, ključavnica ne. Pobrska po torbici za ključem, ko zasliši ropot izza vogala. »Nehvaležnica akademska,« zavpije mama iz prvega nadstropja. Okno Franckine sobe je odprto in silhueta pleše po njej kot vihar! Dviga predmete in jih brez prizanašanja meče skozi okno. Francka se molče zagleda v kup zavrženih oblek na dvorišču. Počepne, da poišče diplomo, certifikate in svoje Sveto pismo. Položi jih na voznikov sedež poleg torbice, si obriše solze in kapljo pod nosom. Izpod pokrova zabrni motor. Prednje luči osvetlijo pročelje hiše. Oče vstane in stopi do okna: je prišla predrzna hči? Toda franckomobila ni bilo več.

Francko pred budilko zbudijo vztrajni žarki spomladanskega sonca. Prijetno grejejo skozi vetrobransko steklo. Študentka postavlja mize in stole pred lokalom ob trgovini. Vsak čas bodo prišli prvi obiskovalci lokala. Danes je Francka izjemoma prva: »Dobro jutro. Kavo z mlekom za na pot, prosim.« Prijazna natakarica se potrudi z nasmehom, vendar se ji pod bremenom pomanjkanja spanca obraz sesede skupaj: »Čez petnajst minut odpremo, gospa,« se opraviči. »Poslušaj, saj bi naredila uslugo ženski, ki je noč prespala v avtu, ker je narobe razumela vprašanje in zato ostala brez strehe nad glavo?« Študentka skomigne z rameni in v lonček natoči kavo: »Kaj boš pa zdaj?« Franckino brskanje po torbici obstane. Zagleda se v lonček kave: »Ne vem še. Najprej grem v pisarno.« Plača evro petdeset in se zahvali študentki. Preden se odpelje v službo, si vzame par minut in v miru spije kavo. Baterija njenega mobilnega telefona je prazna.

V pisarno prispe pred svojo asistentko. Odpre okno, da gre zatohlost ven na zrak. Iz torbice vzame adapter in prenosni telefon nastavi polnenju. Z dotokom svežega štroma napravica oživi. Sproži se par zaporednih zvočnih opozoril. Med odsotnostjo energije prejeta sporočila. Francka pogleda seznam pošiljateljev. V oči ji pade sporočilo poslano z očetove telefonske številke: z mamo se strinjata, da je ne želita blizu hiše. Predvsem pa naj pusti pri miru brata Lojza. Asistentka bo vsak čas tu. Francka se kljub temu odloči, da je ne bo čakala. Mobilnik pusti na okenski polici, da se v miru nahrani. Stoje za svojo pisalno mizo napiše kratko in jedrnato sporočilo: danes je najbrž ne bo nazaj v pisarno. Jutri se vidita, podpiše Francka.

Na klopi ob reki, ki je omogočila rast mesta na obeh bregovih, najde svoj mir za razmišljanje. Poklicala bi kakšnega prijatelja ali prijateljico za posvet, vendar je brez telefona. Poleg tega se ji zdi smiselno, da se prej odloči za varianto ali dve. Da bi našla navdih, se ozre naokrog. Sprehajalcev ni veliko. Vsem se mudi po opravkih. V službe in šole. Sonce sije dovolj močno, da ji postaja vroče. Jakno položi v svoje naročje, se nasloni na naslonjalo klopi, osredotoči se na dihanje in zapre oči.

Dovolj rac je priplavalo mimo. Na poti nazaj se ustavi v lokalu in se okrepča s pravim čajem. Brez medu, brez limone. V pekarni naroči žemljo in jo poje do pisarne. Asistentka je na malici. Iz vtičnice izklopi adapter in ga zvitega pospravi v torbico. Vklopi računalnik. Na internetu je več ponudb za najem bivališča kot je pričakovala. Pokliče ponudnika, ki oddaja mansardo v predmestju s prostim parkiriščem. Prepričale so jo vgrajene knjižne police, veliko naravne svetlobe in možnost souporabe pralnega stroja. Lastnik pove, da je povpraševanja precej. Francka mu ponudi petdeset evrov več za najemnino. Okrog poldneva ji lastnikova žena že razkazuje stanovanje. Francka jo prosi za pogodbo. Konec koncev sta starša tista, ki bi se morala njej opravičit, pomisli sama pri sebi. Vselila bi se takoj in poleg varščine poravnala račune za ves mesec, čeprav se le-ta bliža koncu. Po telefonskem posvetu z možem, ji gospa stanodajalčeva poda pogodbo, ki je še topla, sveže naprintana.

Ko ostane sama v svojem novem domu, se loti dela. Na vrhu prazne strani rokovnika naslovi svoj načrt. Pozabila je že, kdaj ji je ta proces prišel v kri. Toda tokrat je bilo delo otežkočeno zaradi drugačne narave, zaradi ciljev neznanih rutini. Brskala je po predalih možganskega arhiva, da bi našla vsak spomin, ki bi ji pomagal pri analiziranju dejanj tri leta mlajšega brata Lojza. Kako bi se počutila v njegovi koži? Očka ne bi bil več siv in naguban, temveč mlad in gostih, rjavih las. Ko bi odrezali popkovino, bi jo vzel medicinski babici iz rok, jo dvignil s solzami sreče v očeh: »Moj sin...« in jo postavil na prestol. Plačeval prekrške, podkupoval učitelje, jo nagrajeval za kupljene in nezaslužene ocene. Namesto razočaranja, bi staršema na svet privekala kot utelešenje vseh njunih prizadevanj in pričakovanj, bila bi zaklad – prestolonaslednik družinskega podjetja! V zameno bi starša že v njeno zibelko vlagala pretirano ljubezen, naklonjenost, pravice za brezskrbno in preskrbljeno življenje.

Preden pokliče brata, pomisli Francka, da sta mu starša morda povedala, kaj se je zvečer zgodilo. Menda ni poslušal intervjuja po radiu... Oče mu tega gotovo ni povedal. Vedno ga je obvaroval tako, da ga je pustil v nevednosti. Mama itak stori vse po navodilih očeta. Poleg tega Lojza niso nikoli zanimali Franckini dosežki, obveščevalno sosedo pa je popolnoma ignoriral. Z družbo je hodil po diskačih, kazinojih, lokalih, trgovinah in veselicah. Drugo zanj ni prišlo v poštev, kaj šele dolgočasen intervju z njegovo sestro!

Zvečer Francka pobere Lojza na avtobusni postaji blizu izvoza do hiše njunih staršev. Na to je pristal, ko mu je omenila, da bojo na vselitvenem žuru njene prijateljice. »Kako to, da si se sploh izselila?« jo vpraša, ko se usede poleg nje na sovoznikov sedež. »Te nič ne mika, da bi šel na svoje?« Pogleda jo, kot bi za volanom opazil venzemaljsko bitje: »Nič nama ne manjka, a je t'ko?« Francka poskusi drugače: »Bi rad vse življenje preživel v tovarni municije, s smodnikom zamašenim nosom?« Lojze ne odgovori odrezavo in takoj kot sicer. Ko mu sestra ponovi vprašanje, ji zamišljen odgovori: »Ne. Včasih skoraj povem fotru, da naj ne račuma name, ampak tega preprosto ne morem.« Pogleda ga: »Zakaj ne? Ničesar jima ne dolguješ. Ne moreš vse življenje delati nečesa, kar te ne veseli... Pa če se starca strinjata ali ne!« Lojze zamahne z roko, kot bi večerjal drek in bi mu muha silila v usta: »Ah, potem bi najbrž moral fotru vrnit njegovo kreditno kartico, moj račun je pa od letošnjega pokeraškega turnirja prazen.« Francka zastriže z ušesi: »Kaaaj!? Foter ti je dal svojo kreditno kartico?« Lojze ne razume sestrinega razburjenja: »Kot da ti nimaš mamine...«

Francka ustavi avto na prostem mestu bencinske črpalke. Z rameni vred se obrne k bratu in mu z resnim tonom pove: »Preselila sem se, ker sta me starca zabrisala ven. In nikdar nisem imela nikogaršne kreditne kartice! Imam svojo, že leta služim svoj denar.« Pred očmi se mu pojavi včerajšnji prizor. Mislil je, da so bile Franckine cote razmetane pod njenim oknom, ker je imela sestra kak izpad. Zato je skomignil z rameni in šel na pijačo s kolegico. Staršev o tem ni spraševal: »Zakaj pa?« Pove mu, da je verjetno narobe razumela radijsko izpraševalko in je pač povedala o 'tistem'. »O 'tistem'?« mu ni jasno, o čem Francka govori.

»Včeraj sem imela intervju. Nima veze... Gostiteljica je izjavila, češ, da imam srečo in zavidanja vredno zaledje, češ, da sem priviligirana in razvajena - nekaj takega, pa sem popizdila. Povedala sem ji svoje. Povedala sem ji, da sem v prvem razredu zalotila mamo, ki te je dojila še ko si bil star štiri leta, medtem ko sta zame plačevala dojiljo in lahko vse dosežke pripišem...« Kronološki mejnik njenega zavedanja neenakosti žensk v družbi je Lojza skoraj pripravil na bruhanje: »Bolna si! To ni res!« Francka ga gleda v bledi obraz: »Ti je slabo? Nekam bled si. Te peljem... d-o-m-o-v?« Lojze s tresočo roko odpre vrata in izstopi iz avta v hladno noč. Sestra gleda, kako prečka glavno cesto. K sreči je prometa malo, saj šokirani pešec ne pogleda ne na levo, ne na desno in se skoraj spotakne nad dvignjenim ločnikom obeh pasov ceste. Francka spelje iz bencinske črpalke in v naslednjem križišču zavije na nasprotni pas. Lojze se ustavi sredi začasnjega makadamskega parkirišča ob glavni cesti, šele ko mu franckomobil prestreže pot. Francka nagne glavo skozi odprto okno: »Nekaj imaš tule,« mu pokaže. Ko zmedeni brat dojame, ponovi njen gib in s kazalcem tipa ob ustnicah: »Kaj je? Tule? Kje?« bulji v sestro. Francka mu pomežikne: »Materino mleko imaš na ustih. Obriši ga, če ga sploh lahko,« se poravna na sedežu, zapre okno in brez pozdrava obrne avto v polkrogu njegove zmede.