Dežela pice je blizu, morda preblizu mojem težišču. Na drugem koncu sveta pa vlada privatni sektor posebno krute narave. Dežela, ki nad svoje brezdomske sirote pošilja metke in smrt. Prestolnica z avtoimunskim prekletstvom, ki ga noben zemljevid ne prenese na svoji površini. Zadeva je zares umazana...
Z dvema stavkoma je iz moje nezavednosti na plano izvlekla 'učinek Bogote'. Če imam čas za pijačo, me vprašaš po nekaj mesecih. Posredno. Kdaj si sploh nazadnje obstajala? Prasica. Ah, saj vem - problem je v meni. To si mi že od samega začetka skušala dopovedat. Pravzaprav sva govorila le o njegovi nejasnosti in nisva dognala drugega kot to, da je moj.
Zapasan nunchaku me dreza v bok, ko v počepu tožim srni tipa bambi o problemu, ki ga ne zmorejo moji možgani. Nevrotični – napol feminilni in šovinistični. Bambi liže sol z moje prepotene dlani in mežikajoč zaradi jutranjega sonca tuhta o tem, ali se splača ostat z menoj na jasi za teh nekaj preostalih kristalov in prenašat edino vrsto prosto gibajoče se živali, ki bi si zaslužila kletko.
Sunkovit dvig mojega torza splaši štirinožca. Preden utegnem obrisat slino z dlani, naperim avtomatsko puško proti prvim drevesom. Beži, bambi, beži! Mar res ne vidi, kako zelo trpim? rafal odrobi zadnjo nožico, da ranjena žival zarije v tla. Med končnim naskokom se vihteč nunchaku usekam v koleno - karkoli ji odgovorim, bo narobe, in arogantno, da molčim.
(Y)
OdgovoriIzbriši