je Javor dregnil Nejca na kavču v svojem stanovanju.
»A se ne spomniš? Prilepila se nam je v wc-ju, ker jo je navabil na lajno. Potem smo jo srečal zunaj, k je strmela v luft. In je šla z nami kao na burek.«
Javor je stopil proti mlajši plavolasi ženski in svojemu kolegu, ki je plesal z njo objet in jo šlatal za njeno solidno rit. Šepetal je o nekakšni Anji, Nejc se je na kavču ukvarjal sam s sabo.
»Who d fak je Anja,« je reklel Javor.
»Šššššš,« mu je odgovoril Jan.
Javorju ni bilo nič jasno, šel je v svojo sobo spat. Ko se je prebudil je bila čista tema, Nejc je še vedno sedel na kavču in poslušal glasbo, Jana in bejbe ni bilo nikjer. Nejc je povedal, da sta šla iskat za kadit in po pivo, ampak to je bilo že tri ure nazaj. Verjetno sta se zataknila na fuku, Jan ji je ves čas bluzil o neki bivši bejbi Anji, ona ga je pa tolažila. Svašta, je rekel Nejc. Kot da se ne znata normalno pofukat, še neke zgodbice si morata izmišljevat zraven.
V ključavnici vhodnih vrat je zaškrtal ključ.
»Ful sva dobla kul staf,« je rekel ženski glas.
»In za fukat,« je rekel Jan zraven. V ozadju ženski krohot.
Javor in Nejc sta se spogledala. Vsak si je mislil svoje.
»Dej nared še eno, pol bo ful gruv,« je prišla v sobo in se usedla zraven Nejca. Iz katerega stoletja si ti? mu je reklo v glavi. Pomilujoče jo je ubogal.
Na prvi pogled je bila videti zadeta kot krava. Bila je bleda in zategovalo ji je čeljust, ko je govorila. Namesto, da bi se premikala samo gor in dol, ji je sklep nosilo levo in desno. Jan je bil videti precej bolj normalen. Izpraznjenih jajc.
Bejba je nekaj govorila, ampak je ni nihče poslušal. Imeli so svojo debato, naslednji žur, naslednji biznis, naslednja bejba.
»Kako ste boring, dej gremo kaj počet,« je rekla in se premetavala na glasbo.
Nejc ji je vrgel ostanek paketka, naj zvleče in neha težit. Preneumna je bila, da bi bila užaljena, mislila je, da mu je všeč. Jan je izgubil zanimanje zanjo, Javor ji je poskusil dopovedat, da je afterja konec in da je čas, da se spelje. Fak, da mora vsakič kdo v njegov flet pripeljat neke avstralopitke, ki nimajo drugega življenja, razen da kampirajo po tujih stanovanjih in jamrajo, kakšen dolgčas je.
Ženska je šla v kopalnico in zakričala. Ven je prišla razburjena.
»Kdo ne zna potegnt veceja? Res hjudž šit, smela tu mač. Pa celo kopalnico mravelj imate!« je kričala.
»Fak,« je rekel Javor, »spet mravlje.«
Mirno je vstal, šel v kopalnico, izpod lijaka vzel pršilo za steklo in začel z muko špricat po tleh kopalnice, ki so bila črna od mravelj. Lezle so mu po nogah navzgor v hlače in čeznje pod majico. V nekaj minutih je bilo na njem milijone mravelj, ki so kljub Javorjevemu nič mrzličnemu »čiščenju« še vedno prihajale skozi luknjo v steni. Z dlanmi jih je poskusil pometat s sebe, otresel je hlačnice, a jih je bilo preveč.
Ženska je še bolj vreščala, ko se je vrnil v dnevno sobo, kot da ni nič, prekrit z mravljami, ki so mu lezle v usta, nos in oči. Tolikokrat je že razlagal Janu in Nejcu o mravljah v kopalnici, da je že malo obupal. Komaj sta dvignila obrvi od debate. Mravlje so se ponavadi pojavljale junija, zato je bilo čudno, ker je bil oktober. Javor je poskusil že vse: sodo bikarbono, praške proti mravljam, pritožil se je lastnici stanovanja. Predlagala mu je steleks.
»A steleks ne pomaga?« ga je vprašal Nejc, ko se je Javor črno prekrit z mravljami zvalil na kavč. Ženska je vpila.
»Fak Jan, mi gre tvoja bejba na živce,« je odgovoril.
Z dlanmi si je šel čez obraz, da bi odstranil mravlje. Začel je basat travo v grinder. Ženska se je drla, naj se očisti. Potem je izginila v kuhinjo, se vrnila z loncem vode in jo, tik preden je poslinil rizlo, zlila Javorju na glavo. Mravlje je odplaknilo dol, kavč je zalilo. Sredi dnevne je bila črna luža, v kateri so plavale mravlje na kopno, preživele so bežale nazaj v kopalnico.
»Ej!« se je zadrl. »Zalila si mi joint! Spizdi nekam, pička zadeta!« Jan ga je ustavil, preden jo je vrgel ven.
»A ne vidiš, da halucinira,« mu je pojasnil.
Stopil je do ženske, ki se je tresla od strahu in jo objel čez rame, ker je čepala na tleh in se držala za glavo. Drhtela je in se umikala. Njegov govor je bil pomirjujoč.
»Pa kaj si vzela. Ej, bejba, kaj je. Povej, kaj vidiš.«
Njen strah je postal obramba. V napadu se je pognala naprej, zbila Jana na tla in se z goltancem zarila v njegov vrat.
»Alo, alo!« jo je dol vlekel Javor, mokre obleke so mu lepile na telo, imela je neverjetno moč, z zobmi se je držala Janovega vratu. Javor in Nejc sta jo zvlekla dol, v ustih je imela del vratne kite, ki jo je pljunila vanju. Skupaj sta jo komaj zbrcala v Javorjevo sobo, kamor sta jo zaklenila. Nekaj časa se je zaletavala v vrata, potem je vse potihnilo.
Takrat sta bila že zdavnaj nazaj pri Janu. Predvsem sta bila zbegana. Zgodil se je zasuk dogajanja, ki ga nista pričakovala. Nejc je najprej pobral odgriznjeno kito in jo poskušal postavit nazaj na svoje mesto.
»Dej ne jebi, pritisni mu cunjo, zaustaviti morava kri,« se je iz kuhinje vrnil Javor in vmes klical reševalce.
»Fak ne, kaj pa vsa droga?« mu je poskušal preprečit Nejc, ampak Javor je prijavil dogodek. Nista imela pri sebi dovolj, da bi pomislili na preprodajo, vsaj Javorju se je tako zdelo. Nejc je pobral svoje zaloge in odšel domov. Pol ure kasneje, ko so prišli policija in reševalci, ni bilo v stanovanju sledi o afterju, razen ženske, ki je bila še vedno zaprta v Javorjevi sobi. Jana so naložili na nosila in ga odpeljali v bolnišnico. Javor je pred policijo poudaril svojo vlogo žrtve v tej zgodbi in »nepojasnjeno« norost ženske, ki jo je Jan pripeljal s seboj iz žura.
Javor je stopil proti mlajši plavolasi ženski in svojemu kolegu, ki je plesal z njo objet in jo šlatal za njeno solidno rit. Šepetal je o nekakšni Anji, Nejc se je na kavču ukvarjal sam s sabo.
»Who d fak je Anja,« je reklel Javor.
»Šššššš,« mu je odgovoril Jan.
Javorju ni bilo nič jasno, šel je v svojo sobo spat. Ko se je prebudil je bila čista tema, Nejc je še vedno sedel na kavču in poslušal glasbo, Jana in bejbe ni bilo nikjer. Nejc je povedal, da sta šla iskat za kadit in po pivo, ampak to je bilo že tri ure nazaj. Verjetno sta se zataknila na fuku, Jan ji je ves čas bluzil o neki bivši bejbi Anji, ona ga je pa tolažila. Svašta, je rekel Nejc. Kot da se ne znata normalno pofukat, še neke zgodbice si morata izmišljevat zraven.
V ključavnici vhodnih vrat je zaškrtal ključ.
»Ful sva dobla kul staf,« je rekel ženski glas.
»In za fukat,« je rekel Jan zraven. V ozadju ženski krohot.
Javor in Nejc sta se spogledala. Vsak si je mislil svoje.
»Dej nared še eno, pol bo ful gruv,« je prišla v sobo in se usedla zraven Nejca. Iz katerega stoletja si ti? mu je reklo v glavi. Pomilujoče jo je ubogal.
Na prvi pogled je bila videti zadeta kot krava. Bila je bleda in zategovalo ji je čeljust, ko je govorila. Namesto, da bi se premikala samo gor in dol, ji je sklep nosilo levo in desno. Jan je bil videti precej bolj normalen. Izpraznjenih jajc.
Bejba je nekaj govorila, ampak je ni nihče poslušal. Imeli so svojo debato, naslednji žur, naslednji biznis, naslednja bejba.
»Kako ste boring, dej gremo kaj počet,« je rekla in se premetavala na glasbo.
Nejc ji je vrgel ostanek paketka, naj zvleče in neha težit. Preneumna je bila, da bi bila užaljena, mislila je, da mu je všeč. Jan je izgubil zanimanje zanjo, Javor ji je poskusil dopovedat, da je afterja konec in da je čas, da se spelje. Fak, da mora vsakič kdo v njegov flet pripeljat neke avstralopitke, ki nimajo drugega življenja, razen da kampirajo po tujih stanovanjih in jamrajo, kakšen dolgčas je.
Ženska je šla v kopalnico in zakričala. Ven je prišla razburjena.
»Kdo ne zna potegnt veceja? Res hjudž šit, smela tu mač. Pa celo kopalnico mravelj imate!« je kričala.
»Fak,« je rekel Javor, »spet mravlje.«
Mirno je vstal, šel v kopalnico, izpod lijaka vzel pršilo za steklo in začel z muko špricat po tleh kopalnice, ki so bila črna od mravelj. Lezle so mu po nogah navzgor v hlače in čeznje pod majico. V nekaj minutih je bilo na njem milijone mravelj, ki so kljub Javorjevemu nič mrzličnemu »čiščenju« še vedno prihajale skozi luknjo v steni. Z dlanmi jih je poskusil pometat s sebe, otresel je hlačnice, a jih je bilo preveč.
Ženska je še bolj vreščala, ko se je vrnil v dnevno sobo, kot da ni nič, prekrit z mravljami, ki so mu lezle v usta, nos in oči. Tolikokrat je že razlagal Janu in Nejcu o mravljah v kopalnici, da je že malo obupal. Komaj sta dvignila obrvi od debate. Mravlje so se ponavadi pojavljale junija, zato je bilo čudno, ker je bil oktober. Javor je poskusil že vse: sodo bikarbono, praške proti mravljam, pritožil se je lastnici stanovanja. Predlagala mu je steleks.
»A steleks ne pomaga?« ga je vprašal Nejc, ko se je Javor črno prekrit z mravljami zvalil na kavč. Ženska je vpila.
»Fak Jan, mi gre tvoja bejba na živce,« je odgovoril.
Z dlanmi si je šel čez obraz, da bi odstranil mravlje. Začel je basat travo v grinder. Ženska se je drla, naj se očisti. Potem je izginila v kuhinjo, se vrnila z loncem vode in jo, tik preden je poslinil rizlo, zlila Javorju na glavo. Mravlje je odplaknilo dol, kavč je zalilo. Sredi dnevne je bila črna luža, v kateri so plavale mravlje na kopno, preživele so bežale nazaj v kopalnico.
»Ej!« se je zadrl. »Zalila si mi joint! Spizdi nekam, pička zadeta!« Jan ga je ustavil, preden jo je vrgel ven.
»A ne vidiš, da halucinira,« mu je pojasnil.
Stopil je do ženske, ki se je tresla od strahu in jo objel čez rame, ker je čepala na tleh in se držala za glavo. Drhtela je in se umikala. Njegov govor je bil pomirjujoč.
»Pa kaj si vzela. Ej, bejba, kaj je. Povej, kaj vidiš.«
Njen strah je postal obramba. V napadu se je pognala naprej, zbila Jana na tla in se z goltancem zarila v njegov vrat.
»Alo, alo!« jo je dol vlekel Javor, mokre obleke so mu lepile na telo, imela je neverjetno moč, z zobmi se je držala Janovega vratu. Javor in Nejc sta jo zvlekla dol, v ustih je imela del vratne kite, ki jo je pljunila vanju. Skupaj sta jo komaj zbrcala v Javorjevo sobo, kamor sta jo zaklenila. Nekaj časa se je zaletavala v vrata, potem je vse potihnilo.
Takrat sta bila že zdavnaj nazaj pri Janu. Predvsem sta bila zbegana. Zgodil se je zasuk dogajanja, ki ga nista pričakovala. Nejc je najprej pobral odgriznjeno kito in jo poskušal postavit nazaj na svoje mesto.
»Dej ne jebi, pritisni mu cunjo, zaustaviti morava kri,« se je iz kuhinje vrnil Javor in vmes klical reševalce.
»Fak ne, kaj pa vsa droga?« mu je poskušal preprečit Nejc, ampak Javor je prijavil dogodek. Nista imela pri sebi dovolj, da bi pomislili na preprodajo, vsaj Javorju se je tako zdelo. Nejc je pobral svoje zaloge in odšel domov. Pol ure kasneje, ko so prišli policija in reševalci, ni bilo v stanovanju sledi o afterju, razen ženske, ki je bila še vedno zaprta v Javorjevi sobi. Jana so naložili na nosila in ga odpeljali v bolnišnico. Javor je pred policijo poudaril svojo vlogo žrtve v tej zgodbi in »nepojasnjeno« norost ženske, ki jo je Jan pripeljal s seboj iz žura.
Ni komentarjev:
Objavite komentar