our friends (ocvirkom prijazne strani)

torek, 5. december 2017

4. 12. 2017, ponedeljek:



V iskanju lune ali Lisica, spiritualna žival gospodične z očmi bambija.

Zadnjih dni bolniške ne mislim šokirat z radikalno spremembo. Pogosto sem na hrbtu – in pregledam strop, če se invazija ličink molja nadaljuje – ali boku do desetih dopoldne. Ves debeli november se zakajam pred zajtrkom, vmes in po večerji. Med spanjem tega ne počnem, da se ne bi upepeljil z vzmetnico vred. To mi ustreza in zlom druge falange kazalca desnice se je medtem zacelil, razpad Jugoslavije na črepinje pa slavijo tuji investitorji.


V čakalnici očetu fanta z zlomljeno roko ponesreči zasedem mesto ob njegovi ženi, ampak ne dramatizira: »Nič hudega, saj me ima [žena] dovolj.« Doktor Fischinger zapove, da je zdravljenje pri njem zaključeno. To me užalosti. Doktor Fischinger mi je všeč. Da v okrevanju ni nič sramotnega sem vedel nezavedno, on pa je bil tisti, ki je nesluteno dejstvo z metodo heca seznanil z zavestnim.

Luna ni več tako rekordno velika kot včeraj, vendar je tokrat ne zamudim. Tudi včerajšnjo sem videl na fotografiji, ampak Rudi pravi, da ni isto. Ne vem... Meteorologom in kulturologom ne gre oporekati, ker vejo stvari. Stvari, ki se jim viličarist ponavadi lahko izogne.

Okrogla je, bledo-rumena in pege ima, ampak trn v peti samooklicanega šerifa Ilirske v Ljubljani ima drugačne poteze. Ne vem, če je njena spiritualna žival lisica ali ne, definitivno ima oči bambija. Tuhtam, če bi se sploh rad osmešil. Zadnja stvar, ki jo potrebujem, je da zapnem z nogo stola in telebnem pod njen šank. Ali kaj podobnega. To mi vzame dovolj časa, da se bunda speča z zimo. Moram, jebi ga. Grem jo pozdravit, ali pa zmrznem.

Natakarica je ena tistih žensk, ki imajo identičen staž tistemu, ki ga uživa Mohamed v svetu Islama. Ni za opisat. Lahko sicer poskusim: njene noge so še od ponedeljka, nosijo jo kot mačko z uspešnega lova, nasmeh ambasadorke naravne lepote pod očmi bambija ima zdravilne učinkovine... Ampak ta opis si je še zdaleč ne zasluži. Postreže mi pijačo iz katere se dviga – ne hologram – ampak čisto pravi ogenj! Pri enaintridesetih se mi zdi kot bi prišel do črke B v abecedi življenja. No, potem pride tapravi šok in preskok na črko Č.

Z Rudijem se pogovarjava o kampaniji, ki bi jo lahko kot šerif izvedel. Varoval bi naše smeti in preprečil ilegalno odlaganje tujih smeti v naše smetnjake. Zvečer obema zapaše dokumentarec The Weight of Chains. Spomnim se, da imam ogromno taparco polno arašidov za olupit. Ves vesel odprem neprodušno posodo in začnem. Ko jih pojem deset, končno vprašam: »Rudi, daš poskusit arašid, ker se mi zdijo čudni?« Kulturologi so pametni in si stvar ogledajo pod lučjo preden jo dajo v usta. Rudi ugotovi: »Molji. Toda nisem prepričan. Vprašaj Tino-« Takrat jih seveda zagledam. Cela farma pofukanih črvov, ki se zvijajo v vsaki možni razpokici med arašidi!

Zdaj sem v redu. Zobje so umiti, zdrgnjeni. Zavedam se, da še vedno nosim krike črvičkov po zobeh, in privilegija, da ne pomnim bolj nagravžne stvari, ki bi me doletela.

Ni komentarjev:

Objavite komentar