Štacunice so že zdavnaj izginile iz podeželja. Postarane trgovke so presadili neznano kam in naredili prostor napredku, ki je omogočil istočasno parkiranje vsaj petdesetih avtomobilov iz katerih zdaj tekajo potrošniki po srečo in nazaj, da napravijo prostor za naslednji val.
To pot je parkirišče prazno in vse miruje. Kot bi zrl v fotografsko panoramo. Nebo je temačno. Nikjer ni žive duše. Držim ročaj nakupovalnega vozička in zrem predse - pravzaprav nikamor.
Ptic ni, kar me sredi pomeščanjene vasi niti ne čudi več. Toda kje so vse potencialne stranke? Je sreča zapustila naš okoliš? So agenti za odnose z javnostjo, pospeševalci propagande in njihovi kameradi pozabili na Notranje Gorice, na 'Suke', ali se je zgodilo ravno obratno in jih v naši vasi ne jemljemo več niti za hec? Nikjer žive duše. Nikogar ni.
Tik ob parkirišču stojijo visoke smreke. Prvič jih vidim pred svojo trgovino, ki ji kažem hrbet - kljub temu da je moj voziček prazen. Čudno. Filtre, papirčke, tobak in vžigalnik sem pozabil v hlačah. Pidžama tako ali tako nima niti enega žepa, ugotovim, ko se pretipam po telesu. Nikogar ni, ki bi ga lahko prosil za cigareto in ogenj. Le kje se danes odvijajo blagovne menjave?
Tik pred menoj švigne nekakšen vojaški džip prirejen za smrkavce. Pnevmatika zapelje čez lužo, da se iz nje v vse smeri naperijo kratke lovke in obmirujejo raztegnjene v svojem smrtnem krču. Smrkavec za volanom si me izbere za središče krožnice in punčara poleg njega uživa v tem nesmiselnem početju še bolj kot voznik, se zdi. Pristen smeh sili skozi njuna obraza. Srh me spreleti - kako grdi srci morata imeti!
Nihče ni pozoren na nakupovalni voziček. Voznik ga niti ne opazi, ko mu mrmrajoč "Nisem nasilen, pomirjen sem s seboj..." tiščim svoja palca v njegovi zaprti veki. Džip se ustavi. Sovoznica kriče zbeži. Splezam s havbe, vendar s svojima prstoma ne prizanašam tulečemu od bolečine.
Pamž gre zlahka iz sedeža. Je kot peresce. Z njim brez napora udriham po pločevini, da kmalu utihne. Ko pleh popusti, da se skozi razpoko pokaže mehanizem, si nezavestnega vržem čez ramo in se odpravim proč od replike vojaškega avtomobila.
Plezanje mi še nikoli ni tako dobro delo. Pravzaprav se ne spomnim, kdaj sem bil nazadnje na drevesu. Dovolj visoko, nekaj metrov nižje od samega vrha visoke smreke se ustavim. Nezavesten še ni prišel k sebi, zato se ne upira, da ga kot presto ovijem okrog močne veje. Na ves glas zakričim: "Ocvirki! O-CVI-I-I-RKI!" preden lahko splezam iz smreke na tla.
Po pločniku se vije komaj vidna sled sluzi, ko se vračam domov. Povožena in nedorasla hobotnica Pinki zre vame s steklenimi očmi in pušča skozi rešetasto dno nakupovalnega vozička.
