Prvi vtis.

Vstopim v pisarno. Še drugič v dobre pol ure. Zdaj smo sami trije: direktorica obrata, kadrovica podjetja in moja malenkost: "Živijo," se jima nasmehnem tako brezskrbno, da to takoj zabeležita v svoji akti. Še preden se zaslišanje začne, se usedem in si oblečem bundo. V pisarni sem jo pustil, ko se je končal skupinski del razgovora in nas je direktorica vljudno nagovorila, naj trije kandidati zapustimo prostor, da se začne osebni intervju s četrtim.

"Jaz bom kar pobegnil," nisem ovinkaril. Kadrovico je vidno razbremenilo. Delovna obveznost je olajšana in njen dan polepšan. Direktorico sem šokiral. Želela si me je namreč pod sabo, kar sem začutil nekje med hajanjem prvih vtisov - še preden smo začeli v skupini.

'Delo poteka 6/7', 'izmensko delo je načrtovano in objavljeno vnaprej - vsak četrtek in tja do torka izgubi nadzor, vrednost, razpored nadevan s kaosom', 'naročilo se poveča in takrat je treba delat po deset, enajst, dvanajst ur', 'odmor je', 'pavz ni - preveč je povpraševanja, da bi si jih lahko privoščili'... "Kaj pa je vplivalo na vašo odločitev?" vpraša kadrovica - vsa vesela, med opevanjem estetike iskrenosti moje odločitve, ki varčuje s časom. "Prepoved kajenja," slučajno izberem enega izmed mnogoterih razlogov. Direktoričin ton se vzdigne. Z moje strani je torej presedla na nevtralno, če ne na nasprotno stran. Zelo je lepa, čvrsta, nekajintridesetih let, ko me zaštiha s pogledom: "Se zavedate, da gre za živilsko industrijo, zelo visoke higienske normative?" Odgovorim s pritrdilno in zablebetam nekaj o svojih dveh odsluženih letih znotraj panoge in o čikpavzah, ki so me ohranile pri zdravem razumu.

Kadrovica smehljaje: "Nočete ali ne morete prenehat s kajenjem?" Bolj sem se nagnil k prvi varianti, a sem si priznal še preden sem iztegnil jezik, da je oboje res. Obema ponudim žličko svojega gneva, ker se res ne mislim it več tega sranja. Če več zaposlenih izrazi željo, da bi kar se da pogosto delali v določeni izmeni, jih pač razporediš, da bo vsak kar se da zadovoljen, ampak ne - direktorica mi argumentira, češ: "Toda mi imamo raje, da imajo naši zaposleni možnosti." Karkoli naj bi že to pomenilo.

Vstanem, se poslovim od obeh z enim pozdravom. Na poti iz pisarne pogledam kadrovico. Srečna je nekam predse in ponovno ponovi bolj zase, da je zares lepa ta iskrenost. Direktorica je nekam nesrečna. Njen pogled je uprt v zabeleženo o tem, ki je ravno odhajal in kandidatih, ki se ji niso niti najmanj upirali.

Prvi izmed nas je bil tako živčen, da je s šalo izgubljal razum: "Te tri sovražim. Res jih sovražim," je zameketal prepoten in brez nadzora nad svojimi tresočimi se glasilkami, ko nas je s prstom pokazal direktorici.