telenovela 'Svilena vožnja' (3/3)

Alain se prebudi težkoglav. Lahko bi prisegel, da mu je polovico možganov požrl maček potreben dodatnega prostora za izležavanje, vendar ni v stanovanju nikogar, da bi mu z obžalovanjem potožil o tem problemu. Gaby je namesto sledi popivanja na klubski mizici zanj pustila sporočilce – kmalu se vrneta. Alainov mobilni telefon zareže v njegova bobníča. Neznana številka. Le kdo bi lahko bil?

»Pozdravljen, 'Golob'.«

Alain se sesede na zofo in se odzove prepozno, da bi zvenel prepričljivo: »Nobenega goloba nimamo, kdo kliče?«

»Ne smeva časa izgubljat. Dol pridi. V črnem terencu pred vhodom te čakam. Ne skrbi.« Alain odloži slušalko za njim, »Toda-« Bled, da je tudi snežno bela stena za njim bolj rdečelična, vstane. Zavrti se mu v glavi in nezavesten se razlije po tleh.

Okrogloličen obraz se nasmiha vanj brez sledi obžalovanja zaradi pekočega ploska dlani ob lice Alaina, ki ga je vrnil k zavesti: »Tako! Zdaj pa pojdiva. Na poti ti vse razložim,« sivolas širokopleč neznanec se vrne z Nelsonovimi oblačili, ko se Alain komajda postavi na noge. »Obleci se, hitro, hitro!« Neznančeva dobra volja jenja. Alain pohiti. »Koliko je ura?«

»Vsak čas bojo tukaj, nikar ne mencaj.«

»Kdo pa pride,... gospod?«

Alain si ogrne bundo. Neznanec odpre vhodna vrata, da v hišo mimo njega vstopi hlad. Odločno pohiti ven proti terencu, da mu Alain mora slediti, »Kdo ste?«

»V avto se usedi. Če bi od tod že šla, bi prepozno bilo. Pridi!«

Alain se obotavljajoč usede na zadnji sedež črnega avtomobila. »Gospod? Saj me niste ugrabil, kajne da ne?«

Neznanec zapelje s pločnika kot bi želel čim prej obrabiti pnevmatike, da bi jih lahko zamenjal za nove. »Poslušaj. Šef bi rad s tabo govoril. Srečo imaš, da tvojo poslovno idejo, khm, ceni.«

Prenosnik, se spomni Alain. »Takoj morava po prenosnik!«

»Takoj morava iz Združenih Držav – v Kostariko pojdeva.«

»Pizda, nikoli več ne pijem whiskeya, prisežem,« se Alain lopne po čelu.

»Whiskeya vpletal ne boš! Sam si si kriv – da vsem na očeh mamila dilaš... Zdaj molči, rad bi se na vožnjo skoncentriral.«

»Pa kdo ste? Saj niste... Federalec. Gospod?«

Voznik sunkovito ustavi ob zeleni luči semaforja. Dvigne se v zrak. Alain gleda ohromljen, da mu čeljust obvisi. Hrust se nagiba nad zadnji sedež. Globoko v potnikov pleksus nabije pest, kričeč: »Si znorel? Ne kliči hudiča, kreten! Ne v mojem avtu, jasno?« Globoko vdihne, izdihne in oddirja v oranžno luč. Alainu je pravkar macola utekočinila organe. Razleze se po zadnjem sedežu kot nasedla meduza. Sape ne zmore, bruhati ne.

»Dečko, oprosti. V naši zavarovalnici smo na federalce in njihovo sorto na smrt alergični. Ampak  za piramidni sistem ne gre, ne skrbi. Malo glasbe poslušajva, umiri se.«

Skozi solze bolečine se zdi, da je obraz v vzvratnem ogledalu prav takšen kot na začetku srečanja. Johnny Cash ga pomirja.

[ne vem še...]