Frustracionistična objava.

Stara mama tokrat naplete drugačen vzorec. Pri svojih stotih je napredovala, da imam kompleksnejše nogavice. Ne eno-, ampak večbarvne, z debelejšo volno na petah in prstih za manjšo izgubo telesne temperature, se zdi. Komaj čakam, da sezujem pohodniške čevlje in noviteto pokažem vsem za katere mislim, da v zadostni meri cenijo doma narejene volnene izdelke in jim ni vseeno.

Prebral sem zmagovalno zgodbo. Težka je tristo evrov. Bruto. Lanskoletna je pustila grenak priokus. Ampak to je bil konec koncev njen namen. Letošnja je studenec, ki ga odkrije hiperhidrirani popotnik. Obe sta povoženi. Njun dramatski trikotnik sploščen v vodoravni liniji. Jaz pa bi skorajda nasedel govoricam o nekakšnih tridimenzionalnih protagonistih, razpletu, učinkih ironije na 'mozeg'.

To se pravi, pomislim, bi naslednjo sezono prišla na vrsto stran iz dnevnika, in sicer enega tistih dni s ploskimi stopali: Vstal sem ob pol sedmih zjutraj. Že par dni vztrajam pri zgodnjem bujenju, da bi karseda izkoristil decembrski dan. Konoplje imam do jutri. Nove nekaj časa ne bom kupoval, saj škodi produktivnosti. Morda je pri meni precenjena, ne vem. Z njo se pač redko srečam. Pristavim za kavo. Skodelico vode izlijem v džezvo, ki jo nastavim na štedilnik z indukcijskim kuhališčem. Na zadnjo 'brzino'. Vedno izberem kuhališče, ki se nahaja levo spodaj in ima možnost izbire. Izberem ogrevanje notranjega kroga. Dno džezve je premajhno za zunanji krog. Glede elektrike in izkoriščanja ostalih oblik energije se pri nas doma ne preseravamo... Vmes grem na stranišče, kjer se stoje poščijem v školjko straniščnico. Prej dvignem oba pokrova in zatem pobrišem kaplje, ki so zgrešile. Zgrešim kar pogosto, moram reči. Včasih se raje usedem in ščijem sede kot kak moški z bolj ali manj zapletenimi zdravstvenimi težavami mehurja, prostate, sečil. Danes sem torej opravil stoje. Voda še ne vre, bo pa kmalu. Počakam minuto ali dve, nekako zlepljen med budnim in spečim. Vrelo  odstavim, da vanjo stresem jušno žlico kave, ki jo hranimo v steklenem kozarcu s pokrovom v katerem je bila prvotno Nutella. Kavna pena se dviga. Džezvo odstavim, ko se začne pena spuščati. Skuhano kavo odstavim in ugasnem štedilnik. V hladilniku je mleko. Stopim ponj in ga natočim v džezvo, da imam za dve šalici bele kave. To bo zadostovalo za uro morda dve. Preden vrnem mleko hladilniku še enkrat preverim, če sem gumb za kuhališče levo spodaj nastavil nazaj na nulo. Sem. Pustim ga tako kot je. Tako kot mora biti. Do sobe je samo nekaj korakov. Na poti za stacionarni računalnik ne polijem prav nič svežega napitka. Dan se je začel brez posebnosti. Še vedno sem preveč slab, da bi se lotil česar koli. Ne preostane mi drugega kot da se poigram s seboj. Malček odvratnega se počutim in iščem temu primerno razvedrilo. Lezbijke so sicer v redu, ampak neprimerne za to vrsto sle. Danes je dan za vsaj tri kurce v najstnici! Poskusim, pa se mi ne zdi najbolj prav. Dan je za dva kurca v starejši nimfomanki, ugotovim po enournem brskanju po najbolj obiskanih spletnih mestih na svetu. Razsvetljen s pomočjo spremljanja osebnega razvoja in teh zadev se zadeve lotim bolj samozavestno, ker traja dlje kot ob gledanju simpatičnih najstnic – potencialnih za naslovnice glamuroznih revij. Ne vem kako dolgo je trajalo, ker sem preskočil intro in del predigre. Končal sem v papirnat robec in občutil osamljenost. Na fejsbuku nič novega. Kdor je na šihtu o tem ne razglablja, tisti brezposelni pa smo se že zdavnaj naveličali vprašanja »Kaj počneš?«.

Kdaj to? Misliš ta trenutek, od mature naprej ali tako - v življenju? Ne vem, kaj počnem. Lahko  grem v detajle. Če počakaš do naslednjega tedna, bom pa že našel kaj za počet, svoj smisel, zaposlitev (morda v nekonvencionalnem pomenu), življenje, ali pa vsaj nov potencial, da me pouči o tem. Mnogi so sicer poskušali, a vsi karseda brezuspešno.

V bistvu sem želel povedat samo to, da je imel dotični gonzo pornjak več vrhuncev, zmagovalni zgodbi pa niti enega.