Vprašanje, ki ga spremi praskanje po skalpu, je: ali se človek kdaj znebi občutka po ponedeljkovem? Občutek, ki ti podzavestno in čisto nežno, skoraj nezaznavno priskuti že nedeljsko popoldne, ali vsaj večer, in popusti šele nekje v drugi polovici ponedeljka.
Operacijski sistem je naložen – zažvrgoli iz najnovejšega prenosnega računalnika. Kljub izredno visoki ceni, ki si jo je izborila najnovejša tehnologija, dovršenost, kvaliteta tega aparata, bi Gaby podaril kaj neprimerno boljšega, vendar se je trdno odločen zadržal. Ne izpostavi se za nobeno ceno in nikogar, žlahta gor ali dol. Namestitev ostale programske opreme, zapisane na kompaktnem disku pod garancijskim listom in navodili, bo morala počakati. Vsebino škatle, ki ima prijeten in svež vonj po novi plastiki, zloži v torbo za prenosnik. Škatlo bo odnesel spotoma v smeti.
Obhod potrdi domnevo – vse je pod njegovim nadzorom. Biološki odpadki, odslužena embalaža, neuporaben papir in prazne steklenice so že od jutra sortirane po uličnih smetnjakih. Glede smrkavih papirnatih robčkov še vedno ni prepričan v katerega sodijo. Televizor in osebni računalnik sta ugasnjena in izklopljena. Če bi slučajno treskalo, ko bo zdoma. Okna so zaprta.
Preveri potovalko: spodnje perilo, nogavice, majice, pulover, hlače, zobna ščetka, pasta, krema, lubrikant, kondomi. Vsega je dovolj za ves teden. Kartice vzame iz denarnice. Premeša jih kot kak kvartopirec. Z bankovci potegne na plan nekajkrat prepognjeno aluminijasto folijo. Prepogne se nad klubsko mizico. Bel prašek previdno strese na stekleno površino in ga s kartico poravna v ravno linijo. Bankovec zvije v rolico. S prstom pritisne na levo nosnico in skozi desno po papirnati cevčici vdihne energijsko snežno črtico. Pred blokom zahupa avtomobil.
Taksist že čaka. Taksist in šest stopinj Celzija pod ničlo kot se za Quebec sredi decembra spodobi. Zatipa še letalsko karto v prsnem žepu zimskega plašča, natakne kapo in za seboj zaklene stanovanje.
»Letališče Montreal-Trudeau,« se vljudno nasmehne nagrbančeni taksistki srednjih let, ki mu molčeča s pogledom dokaže, da je razlog za židanost njegove volje zanjo zadnja nezanimivost na svetu. Svetli kodri njenih las se ne premaknejo, ko vozi s spretnostjo, ki ji je na pred štartom ni pripisal. Profesionalka, pomisli Alain.
Propagandni plakati neke dobljene vojne z gospodinjami, ki vihtijo macole in montirajo raketo na lovca, medtem ko pilot v kabini brezbrižno sreba pivo iz skodelice za čaj. Le kje je bila taksistka takrat?
Alain pogleda v vzvratno ogledalo, da ponovno ošine njen obraz. Hitrost ji dobro dene, se pod vplivom amfetamina poistoveti z njo. Gube utrujenosti so izginile. Njena lica so se napela in oddajajo več življenjskega leska. Potencialna samohranilka, ki jo ohranja želja po izkoriščanju konjev motorja njene službene mašine.
Morda pa je prišepetovalko konjev dobrohotni mož za njuno obletnico odpeljal v Evropo – na boksarski dvoboj za naslov prvaka med nekim Nemcem in njenim favoritom Enzom, pa si uboga še ni opomogla in je bil njen prezir do Švaba še svež. Kako si je drznil še naprej tolči po strašljivo otečenim očesom ubogega Enza, da bi se mu skoraj odkontalinkal iz očesne votline, nemška zver pa bi ga zagotovo kar zmečkala pod svojo kruto peto, kot da ni nič! Hitrost jo pomirja.
V slovo se oba nasmehneta drug drugemu. Srce taksistke je omehčala napitnina, ki je bila višja od tarife. Preden krene, pogleda na uro: pol petih je. Letalo vzleti točno čez eno uro. Profesionalka, pomisli ponovno, se zareži in jo mahne proti čakalnici letališkega terminala.
[se nadaljuje...]
