»Hej, hej!«
»Živjo, sestrica! Kje imaš frajerja?«
»Jutri ima razgovor. Pijan je, doma... Lepo te je spet videti, Alain.«
»'Spet'?«
»Saj veš no – lepo, da si prišel. Res te že dolgo ni bilo nič naokrog.«
»Gaby, se sploh spomniš Montreala? Ti si na vrsti. Že dvakrat zapored-«
»Če pa ne maram letenja!«
»Ah ja… Taxi-«
»Pusti, z Nelsonom imava avto, mhm.«
»Foter in njegova?«
»Ja no, prispevala sta. V bistvu. Saj veš – diploma pa to.«
»Ja. Čestitam, važička!«
»Tale srebrni je najin. Kar v redu avto, a? Pojdiva,« obrne ključ in spretno zapelje vzvratno s parkirišča. »Ti, oče sprašuje po tebi. Saj veš, da te ne bo poklical prvi.«
»Ko ga šljivi.«
»Alain, ne bodi tak kreten.«
»Poglej. Lepo skrbim zase. Vsega imam dovolj. Ne mi zdaj s tem… Pa še darilo imam zate, zato zamenjajva temo.«
»Saj ne bi bilo treba... Kaj si mi prinesel? Kje je?«
»Počakaj! Pelji, dobiš v stanovanju.«
Gaby se je v Nelsonovo stanovanje preselila pred dvema mesecema. Skupaj sta pet mesecev. Baje gre tokrat zares, ampak Alain sestrini presoji ne zaupa preveč. Punca je stara štiriindvajset let, že ve kaj je dobro zanjo, se skuša potolažiti Alain. Nelson stisne Alainovo roko po pravilih. Z iskrenim nasmeškom in z ravno pravšnjo močjo. Tako kot bi se morali ljudje pozdravljati, pomisli Alain, ki kavkaškem atletu vrne s prav takšnim pozdravom. Nelson je višji, kot si ga je predstavljal. Širokoplečat in osemdeset inčen, da je ob njem Gaby kljub svojim sedeminšestdesetim inčem drobcena. Fitnes bo zahteval še veliko obiskov in vztrajnosti od glavo nižjega Alaina do postave kakršne je bil Nelson deležen ob rojstvu.
»Kakšen je bil let?« se je zamajal Nelson, ki je le s težavo ohranjal pogled osredotočen navzdol na gosta.
»V Chicagoland sem letel slabi dve uri. Najprej sem zagledal osvetljene zastave O'Hare International, da sem se prepričal, če kaj plapolajo v vetru-«
»'Vetrovno mesto' moj kurec, heh. Tam nikdar ne piha,« sodeluje Nelson.
»No, na let iz Chicaga v Lincoln smo čakali dobre pol ure, tako da sem si vmes privoščil čikaški časopis... Miami Heat so napokali Chicago Bullse, temperatura bo čez noč padla za sedem – na minus šest-«
»To pa, to pa...«
»-in potem zagledam padec delnic Bitcoina za 1'6, jebenti boga,« se Alain ugrizne v jezik, »zabrišem časopis in grem v trafiko po tri Marvelove stripe. Skratka – dolgčas. Pet ur pa pol je trajalo vse skupaj... Pa ti, Nelson? Baje imaš zjutraj razgovor?« Vljudno vpraša Alain.
»Ja. Za Gaby vse, stari!«
»Pridita naprej. Itak vaju slišim,« ju pokliče Gaby, preden jima postane nelagodno, ko stojita sredi pretesnega hodnika, kjer je prostora samo za čevlje in copate – premalo za ohranjanje osebnega prostora. Nelson ni obupal nad alkoholom. Vsem trem natoči whiskey, svojega zvrne iz prve in se trudil stati na mestu. Ne gre mu preveč dobro od nog. »Klinc, z mano je konec. Oprostita mi,« izgublja ravnotežje na poti v sobo in zaloputne vrata za seboj. Pridušen »Pardon!« iz spalnice za mirnejšo noč.
»Ljubko gnezdece imata.«
»Saj se trudi, Alain. Ni pijanec, da ne boš mislil. Priden je in veselil se je tvojega obiska, če verjameš.«
»Deluje v redu poba in lepo sta si uredila stanovanje – iz tega kar pač imata na razpolago.«
»Foter in Nelsonovi nama pomagajo, ampak nočeva, če ni res nujno... Že zato bi bilo smiselno, da bi se s fotrom pobotala, Alain. Se sploh s kom pogovarjaš o teh rečeh? Vsakič si bolj kisel.«
»Boš še enega?«
»Prosim.«
Alain natoči obema in se spomni na prenostnik, »Saj res!« Poda ji kozarec, svojega odloži na klubsko mizico, da ji ponudi torbo v dar. »Iskrene čestitke, Gaby. Zahtevam, da ga uporabljaš pri svojem bodočem novinarskem poslu!«
»Joj-«
»Najboljši na trgu...«
»Saj veš, da ne morem sprejeti takšnega darila, saj je samo diploma, no.«
»Ne dramatiziraj. Dovolj imam zase, saj pravim, da ne rabiš skrbet.«
»Ah, proti tvojim pogajalskim sposobnostim itak nimam možnosti, naj ti bo.«
Zasmejita se in trčita s kozarcema.
Dani se že, ko se Gaby odpravi spat. Alain je pijan in zibajoč se z velikimi napori obhodi kuhinjo in dnevno sobo v enem kosu. Po stenah so fotografije. Sestra je med drugim omenila, da je Nelson igral košarko, vendar je bila njegova igra preveč vneta. On namreč ni bil pripravljen izpustiti priložnosti za dober prekršek, agentje pa tudi niso popustili glede te zahteve in ga niso spustiti v vrste NBA lige. V dres napravljeni mladinci so gledali v fotoaparat. Nelson mu je takoj padel v oči – od ostalih se je ločil predvsem zaradi smrtno resnega pogleda. Na vseh uniformiranih fotografijah – Nelson v košarkaški vlogi – so postale njegove oči konca cevi dveh pištol in lahko bi prisegel na grobu svoje pokojne matere, da je sredi šarenic fotografu uspelo ujel naboja, tik preden sta se izstrelila in mu raztreščila fotoaparat. Paziti mora kje hodi. Če nima Gaby preveč knjig, potem ima zagotovo Nelsonovo stanovanje premalo polic. Ubogi Nelson, pomisli Alain, gotovo niti ne ve kaj ga je zadelo...
Pot proti whiskeyu mu preseka mirovanje torbe s prenosnikom na njej. Najbolje bo, da naloži programsko opremo do konca preden pozabi.
Med nalaganjem programov si ogleda zadnji padec vrednosti kriptovalute Bitcoin. Vztrajno cincanje med tem ali bi začel s postopnim vnovčevanjem svojega bogastva ali pa bi raje še malce počakal, da vrednost ponovno naraste. Nepredvidljiva dinamika ga drži v pesti. Edina stvar, ki je pomembnejša zanj je njegov kruh, ki pa je odvisen od naklonjenosti krivulje na grafu. Prijavi se na administratorsko mesto spletne trgovine, ki si jo je postavil na 'temnem' spletu – sredi virtualne prestolnice morilcev, pedofilov in 'mamilaških navdušencev', podtalno omrežje kamor pošteni ne zahajajo.
»Jutri ima razgovor. Pijan je, doma... Lepo te je spet videti, Alain.«
»'Spet'?«
»Saj veš no – lepo, da si prišel. Res te že dolgo ni bilo nič naokrog.«
»Gaby, se sploh spomniš Montreala? Ti si na vrsti. Že dvakrat zapored-«
»Če pa ne maram letenja!«
»Ah ja… Taxi-«
»Pusti, z Nelsonom imava avto, mhm.«
»Foter in njegova?«
»Ja no, prispevala sta. V bistvu. Saj veš – diploma pa to.«
»Ja. Čestitam, važička!«
»Tale srebrni je najin. Kar v redu avto, a? Pojdiva,« obrne ključ in spretno zapelje vzvratno s parkirišča. »Ti, oče sprašuje po tebi. Saj veš, da te ne bo poklical prvi.«
»Ko ga šljivi.«
»Alain, ne bodi tak kreten.«
»Poglej. Lepo skrbim zase. Vsega imam dovolj. Ne mi zdaj s tem… Pa še darilo imam zate, zato zamenjajva temo.«
»Saj ne bi bilo treba... Kaj si mi prinesel? Kje je?«
»Počakaj! Pelji, dobiš v stanovanju.«
Gaby se je v Nelsonovo stanovanje preselila pred dvema mesecema. Skupaj sta pet mesecev. Baje gre tokrat zares, ampak Alain sestrini presoji ne zaupa preveč. Punca je stara štiriindvajset let, že ve kaj je dobro zanjo, se skuša potolažiti Alain. Nelson stisne Alainovo roko po pravilih. Z iskrenim nasmeškom in z ravno pravšnjo močjo. Tako kot bi se morali ljudje pozdravljati, pomisli Alain, ki kavkaškem atletu vrne s prav takšnim pozdravom. Nelson je višji, kot si ga je predstavljal. Širokoplečat in osemdeset inčen, da je ob njem Gaby kljub svojim sedeminšestdesetim inčem drobcena. Fitnes bo zahteval še veliko obiskov in vztrajnosti od glavo nižjega Alaina do postave kakršne je bil Nelson deležen ob rojstvu.
»Kakšen je bil let?« se je zamajal Nelson, ki je le s težavo ohranjal pogled osredotočen navzdol na gosta.
»V Chicagoland sem letel slabi dve uri. Najprej sem zagledal osvetljene zastave O'Hare International, da sem se prepričal, če kaj plapolajo v vetru-«
»'Vetrovno mesto' moj kurec, heh. Tam nikdar ne piha,« sodeluje Nelson.
»No, na let iz Chicaga v Lincoln smo čakali dobre pol ure, tako da sem si vmes privoščil čikaški časopis... Miami Heat so napokali Chicago Bullse, temperatura bo čez noč padla za sedem – na minus šest-«
»To pa, to pa...«
»-in potem zagledam padec delnic Bitcoina za 1'6, jebenti boga,« se Alain ugrizne v jezik, »zabrišem časopis in grem v trafiko po tri Marvelove stripe. Skratka – dolgčas. Pet ur pa pol je trajalo vse skupaj... Pa ti, Nelson? Baje imaš zjutraj razgovor?« Vljudno vpraša Alain.
»Ja. Za Gaby vse, stari!«
»Pridita naprej. Itak vaju slišim,« ju pokliče Gaby, preden jima postane nelagodno, ko stojita sredi pretesnega hodnika, kjer je prostora samo za čevlje in copate – premalo za ohranjanje osebnega prostora. Nelson ni obupal nad alkoholom. Vsem trem natoči whiskey, svojega zvrne iz prve in se trudil stati na mestu. Ne gre mu preveč dobro od nog. »Klinc, z mano je konec. Oprostita mi,« izgublja ravnotežje na poti v sobo in zaloputne vrata za seboj. Pridušen »Pardon!« iz spalnice za mirnejšo noč.
»Ljubko gnezdece imata.«
»Saj se trudi, Alain. Ni pijanec, da ne boš mislil. Priden je in veselil se je tvojega obiska, če verjameš.«
»Deluje v redu poba in lepo sta si uredila stanovanje – iz tega kar pač imata na razpolago.«
»Foter in Nelsonovi nama pomagajo, ampak nočeva, če ni res nujno... Že zato bi bilo smiselno, da bi se s fotrom pobotala, Alain. Se sploh s kom pogovarjaš o teh rečeh? Vsakič si bolj kisel.«
»Boš še enega?«
»Prosim.«
Alain natoči obema in se spomni na prenostnik, »Saj res!« Poda ji kozarec, svojega odloži na klubsko mizico, da ji ponudi torbo v dar. »Iskrene čestitke, Gaby. Zahtevam, da ga uporabljaš pri svojem bodočem novinarskem poslu!«
»Joj-«
»Najboljši na trgu...«
»Saj veš, da ne morem sprejeti takšnega darila, saj je samo diploma, no.«
»Ne dramatiziraj. Dovolj imam zase, saj pravim, da ne rabiš skrbet.«
»Ah, proti tvojim pogajalskim sposobnostim itak nimam možnosti, naj ti bo.«
Zasmejita se in trčita s kozarcema.
Dani se že, ko se Gaby odpravi spat. Alain je pijan in zibajoč se z velikimi napori obhodi kuhinjo in dnevno sobo v enem kosu. Po stenah so fotografije. Sestra je med drugim omenila, da je Nelson igral košarko, vendar je bila njegova igra preveč vneta. On namreč ni bil pripravljen izpustiti priložnosti za dober prekršek, agentje pa tudi niso popustili glede te zahteve in ga niso spustiti v vrste NBA lige. V dres napravljeni mladinci so gledali v fotoaparat. Nelson mu je takoj padel v oči – od ostalih se je ločil predvsem zaradi smrtno resnega pogleda. Na vseh uniformiranih fotografijah – Nelson v košarkaški vlogi – so postale njegove oči konca cevi dveh pištol in lahko bi prisegel na grobu svoje pokojne matere, da je sredi šarenic fotografu uspelo ujel naboja, tik preden sta se izstrelila in mu raztreščila fotoaparat. Paziti mora kje hodi. Če nima Gaby preveč knjig, potem ima zagotovo Nelsonovo stanovanje premalo polic. Ubogi Nelson, pomisli Alain, gotovo niti ne ve kaj ga je zadelo...
Pot proti whiskeyu mu preseka mirovanje torbe s prenosnikom na njej. Najbolje bo, da naloži programsko opremo do konca preden pozabi.
Med nalaganjem programov si ogleda zadnji padec vrednosti kriptovalute Bitcoin. Vztrajno cincanje med tem ali bi začel s postopnim vnovčevanjem svojega bogastva ali pa bi raje še malce počakal, da vrednost ponovno naraste. Nepredvidljiva dinamika ga drži v pesti. Edina stvar, ki je pomembnejša zanj je njegov kruh, ki pa je odvisen od naklonjenosti krivulje na grafu. Prijavi se na administratorsko mesto spletne trgovine, ki si jo je postavil na 'temnem' spletu – sredi virtualne prestolnice morilcev, pedofilov in 'mamilaških navdušencev', podtalno omrežje kamor pošteni ne zahajajo.
[se nadaljuje...]
