Možgani so mi odmrli nekje na pol poti v službo.
Bilo je zelo prepišno, pa še s kolesom sem se peljala. V službi se prvi dve uri sploh nisem zbudila, zato sem z zakasnitvijo opazila to pomembno spremembo. Kljub temu je vse potekalo kot normalno. Naredila sem svoje delo, se odpeljala s kolesom domov in si skuhala kosilo. Vse to sem lahko opravila z defekcijo. A ko sem sedla za računalnik, so zunaj začeli z gradbenimi deli. Ob sedmih zvečer! sem bila ogorčena in začela me je boleti glava. Zato sem si jo povila z ruto in vzela aspirin. Na kar me je začel boleti zob. Nemarno mi kljuvalo v dlesni, licu in ušesih, zunaj je ropotala težka mehanizacija. Posumila sem, da sem se prehladila na kolesu.
Zjutraj ni bilo nič bolje. Opravičila sem se v službi in se odpravila v čakalnico na ambulanti. Čakalnica je bila polna že ob 9h, ko sem jo našla. Nekaterim izmed čakajočih se ni sanjalo, kdaj so na vrsti in trikrat se je vnel prepir. Tri ure kasneje me je zdravnica gledala izpod očal, s takšnim pogledom, kot da sem kužna. Rekla je:
»Vi imate nekakšno okužbo.«
Ko se mi je približevala s stetoskopom, se mi je istočasno poskušala tudi odmikati. Ni kazalo dobro, ker se je veliko mrščila z nosom. Potem je napeljala, da mi odmirajo možgani in da prvi to spremembo občutijo najbližji organi. V zelo kratkem času lahko pričakujem, da mi razpadejo oči, strohni olfaktorni sistem, zobje pa očitno že odmirajo, je rekla. Napisala mi je napotnico za nevrologa.
»Uredite si zdravstveno zavarovanje, pojdite k zobozdravniku,« me je še opozorila nič materinsko. Potem so mi zaračunali 2,4 € za opravljeno storitev.
Doma ni bilo nič bolje. Pojedla sem antibiotike in čakala, da primejo. Če je zdravnica napovedala pravilno, mi ostane še nekaj ur do konca življenja. Kaj narediti. Najprej sem nekaj časa samo strmela skozi okno. Iz gradbišča rezko nizek ton zasiči ozračje. Zaslišala sem po ulici pripeljati avto in nekdo je pozvonil na hišni zvonec. Šla sem odgovorit na domofon.
»A se greš peljat naokol s kolesom.«
Lahko bi se šla takrat peljat s kolesom, pol naga in polna energije, a mi je v tistem trenutku dobesedno odpadel obraz iz glave. Ujela sem ga pol, medtem ko sem razlagala moškemu na drugi strani, kako sem se prehladila na kolesu na poti v službo. Z nožnim palcem sem se dotaknila nosu na tleh – skrbi za ogrce ni več.
Malo mi je odleglo. Imela sem še kar potrebujem: oči, jezik, zobe, ušesi. Skalp je šel, z njim bujna pričeska, ušesa so mi bingljala na ramenih, hujše se mi je danes že zgodilo. Postajalo je jasno, da moje zadnje ure na Zemlji ne bodo razburljivi skoki s padalom ali slikanje z žirafo v ZOO-ju, ampak agonija ob opazovanju samorazpada.
Težko je bilo ugotoviti ali naj pokličem reševalce ali počakam, da se morda izboljša. Poleg tega če bi šla po uradni poti, bi se spet našel kdo, ki bi rekel:
»Nimate urejenega zdravstvenega zavarovanja,« nepotrebnih stroškov pa si nisem hotela delati.
Brez obraza jih je že marsikaj živelo, sem se bodrila. Cele črede živijo brez obraza, medtem ko drugi nosijo po dva. Če bi poskusila razpadlo tkivo rekonstruirat in prodat svoj obraz, bi poskušala zaman. Leva roka se mi je namreč začela nenadzorovano trest, desne pa skoraj nisem več čutila. Šla sem k telefonu in vtipkala 112.
Gospe na drugi strani linije sem takoj priznala, da sicer nimam zavarovanja, da pa mi je otrpla desna roka, leva pa nenormalno trza.
»Kako telefoniraš?« je rekla, prek telefonske naprave, sem ji navrgla, in da mi je odpadel obraz. Zdaj je prisluhnila, zaslišali so se ji kovanci med pogovorom s človekom brez zavarovanja. Operacija cele glave in rekonstrukcija kožnega dela obraza. Material mi je nameravala pobrat kar iz riti.
Ko so me sprejeli, sem jim takoj povedala, da je z mano nekaj narobe. Razložila sem jim potek bolezni in opisala simptome. Rekli so, da bodo opravili nekaj testov, zato sem jih vprašala, koliko bo to stalo. Ne sestre, ne zdravniki mi niso znali iz glave povedati cene svojih storitev. So rekli, da me bo kontaktiralo računovodstvo, ampak šele po posegu. Na to nisem želela pristati. A iz bolnice me niso več spustili. Rekli so mi, da je proti zakonu, da pustijo na ulico ljudi v smrtni nevarnosti. Tega jim seveda nisem verjela, poleg tega sem se počutila precej dobro. Leva roka se mi je nehala tresti in tudi te zdaj nisem več čutila. Ampak noge so delovale čisto dobro in če se samo spravim domov, kjer si bom skuhala čaj, bo gotovo vse v redu. Pobegnila sem iz postelje, ko je bilo osebje na kosilu.
Na poti domov sem padla za smetnjak in se nekaj minut nisem mogla pobrat iz umazanije. Nihče ni prišel mimo, ko sem končno vstala, pa sem se pretvarjala, da se nič ni zgodilo. Malo sem bila osramočena. Šla sem mimo gradbišča, na katerem so se očitno pripravljali k rušenju dveh velikih razpadlih hiš. Pred blokom sem ujela odsev v šipi od vrat: posneta koža, postrgan skalp, brez nosu, uhljev, ustnic.
V blok si prišel s kartico, ki sem jo imela v zadnjem žepu hlač. Ostalo je samo še vprašanje približanja moje riti čitalcu za kartico, ki bo odprl drsna vrata. Roke so mi prosto opletale, medtem ko sem poskušala spravit rit meter dvajset v zrak. Preden mi je uspelo je sosed prišel mimo in me spustil noter. Potem sva morala še skupaj v dvigalo.
»Vi ste dobro?« sem ga vprašala, ker je bil tako zelen v obraz, ko me je zagledal.
»Dobro, dobro, vreme se popravlja,« je rekel, ampak po tretjem zlogu se mu je rignilo in moral je pogoltniti. Ni ga bilo z lahkim želodcem gledat. Že samo njegova drža je bila ostudna. Ves sključen je bil in v dolgem plašču, plešast kot se je rodil. Zaželela sem mu vse dobro v njegovi karieri in nasploh. Kasneje se v časopisih razvedelo, da je bil isti človek vpleten v posojilno afero. Postal je direktor neke manjše bančne enote. Nadrejeni kupu labilnih žensk vseh starosti, ki imajo službeno dolžnost, da ugodijo direktorju. Potem si je našel tihe poslovne partnerje, kreditojemalce. Na koncu jo je odnesel z oprostilno sodbo. Zagovarjal se je, da za posojilniški vrtiljak ni vedel.
Tudi jaz nisem vedela, da me pred vrati doma čaka še ena preizkušnja: kako odkleniti vrata brez rok in ustnic. Preden bi darovala že tako odmirajoče zobovje, sem z nogo pozvonila pri sosedih. Natančneje še testirajo, ampak naj bi šlo za bakterijsko-glivično razjedo, sem razložila sosedi in da vzamem antibiotike, dan dva počivam in vse bo v redu. Ni bila videti prepričana. Rekla je, da mi bo prinesla namaz iz konoplje, ker ima močno regenerativno moč in obnavlja lasišče.
Doma sem se zleknila na kavč. Malo počitka. Skrbelo me je, ker vrata niso bila zaklenjena. Ta skrb se je udejanjila takoj, ko sem za trenutek zaspala. Skozi vrata je prišla moja sestra, ker jo je poklicala soseda, da mi je odpadel obraz. Bila je malo besna:
»Kar odpade ti obraz? Se lahko kar odločiš in ti odpade obraz, kar vsakdo lahko reče, bom to naredil. Boš ustanovila društvo odpadlih fac,« je rekla. Zaznati je bilo sovražnost v zraku, jezo in razžaljenost obenem. Povedala sem ji, da je bilo nenamerno. Se ni strinjala:
»Nenamerno… Marsikaj je nenamerno: lahko si nenamerno vbrizgavaš heroin, lahko nenamerno dobiš spolne bolezni, ker ne maraš s kondomom, lahko nenamerno zboliš za rakom, ampak to, tvoja brezobraznost – to je odgovornost.«
Potem je ostala na obisku še vsaj tri ure. Končno mi jo je uspelo spravit iz stanovanja po sedmi kavi, ki jih je sama skuhala. Odkar nisem več čutila rok, si ni pustila streč in pogovorili sva se o psihološkem ozadju mojega bolezenskega stanja. Ona je rekla, da mi primanjkuje tipov. Kar je že res, ampak da bi bil to vzrok smrti mojih možganov, pa močno dvomim. Naslednja faza je prišla zelo hitro. Proti večeru so mi odpovedovali notranji organi, prva mehur in črevo. Začuda pa še ni bilo treba priredit pogreba. Teden dni po začetku bolezni še vedno nimam apetita in ne spim, vedno bolj tudi gnijem, vse ostalo je dokaj običajno.
Ljudje so se me začeli izogibat, kot se vsi zdravi bolnih. Nihče me več ne pokliče. Ne dolgo tega sem si kupila nov telefon, pa ne morem z nikomur deliti tega veselja. V službo hodim kar normalno, moja faca gnije v taperverju v hladilniku.
