Kratka zgodovina odpadlih ministrov

Nekaj ministrov po letih odstopov.


2006: Jože P. Damijan, minister za razvoj (razlogi osebne narave, niso povezani s pogajanji vlade z belgijsko KBC glede privatizacije NLB - spor z ministrom za finance, Andrejem Bajukom, Damijanov odstop pomeni dokončen "pokop" ideje o enotni davčni stopnji, meni France Križanič)
2006: Janez Drobnič, minister za delo, družino in socialne zadeve (strategija rodnosti = plačljiv splav, zaostril merila za vpis brezposelnih v evidenco iskalcev zaposlitve, regulative študentskega dela, finančno izčrpal ministrstvo z nečrpanjem evropskih sredstev)

2008: Radovan Žerjav, minister za promet (prvič ponudil odstop zaradi odpadanja ometa v šentvidskem predoru, prekratek rok za izgradnjo avtoceste med madžarsko mejo in Mariborom, ki ga je postavil Odbor za spremljanje gradnje avtoceste v Pomurju)

2009: Zlata Ploštajner, ministrica za lokalno samoupravo (zdravstveni razlogi)

2010: Milan Pogačnik, minister za kmetijstvo (afera: Baričevič vs. Bulmastif, dogovori z Jelinčičem za zemljišča za letalski muzej v Murski Soboti v zameno za glasove pri interpelaciji, vpleten obsojeni Srečko Prijatelj)
2010: Aleš Zalar, minister za pravosodje (primer Satex, obtožbe proti generalni državni tožilki Barbari Brezigar)
2010: Karl Erjavec, minister za okolje (2009 ovadba v zadevi Partia, prodaja deleža v podjetju brez sklepa vlade, po obravnavi računskega sodišča ostane brez podpore koalicije (na temelju porevizijskega poročila o smotrnosti ravnanja z ločeno zbranimi komunalnimi odpadki))
2010: Herik Gjerkeš, minister za lokalno samoupravo (pridržan zaradi vožnje v vinjenem stanju po novoletni zabavi)
2010: Borut Miklavčič, minister za zdravje (zdravstveni razlogi)
2010: Matej Lahovnik, minister za gospodarstvo
2010, interpelacija dvakrat: Katarina Kresal, ministrica za notranje zadeve (prvič bulmasif, drugič najem prostorov, s katerim je podjetju plačevala lizing)
2010, interpelacija: Igor Lukšič, minister za šport (razpis za Stožice, ki je pokril manko za dokončanje stadiona)

2011: Gregor Golobič, minister za visoko šolstvo (Ultra, Teš 6)

feb. 2013: Radovan Žerjav, minister za gospodarstvo (ker je to »edina pot do predčasnih volitev«)
feb. 2013: Franc Begovič, minister za  kmetijstvo
nov. 2013: Stanko Stepišnik, minister za gospodarstvo (podjetje Emo Orodjarna, v kateri je največji posamični lastnik, kandidiralo na razpisu ministrstva, ki ga vodi)
nov. 2013: Tomaž Gantar, minister za zdravstvo (po tem ko je predstavil reformo zdravstva 2012)
mar. 2013: Janez Šušteršič, minister za finance (zavrne sodelovanje s PS, v navezavi na Jankoviča in »direktno politično izsiljevanje«)
mar. 2013: Igor Maher, minister za infrastrukturo in promet (sporno zemljišče nad Sečoveljskimi solinami, minister z najkrajšim mandatom doslej)
2013: Uroš Čufer, minister za finance

2014: Roman Jakič, minister za obrambo (kazenska ovadba zaradi Stožic Nacionalnega preiskovalnega urada - NPU)
2014: Tina Komel, ministrstvo za Slovence po svetu (koalicijski dogovor: DeSus izsili odstop od Bratuškove)
2014: Duša Trobec Bučan, ministrica za lokalno samoupravo (domnevne nepravilnosti pri zagotavljanju 9,4 milijona evrov evropskih sredstev za športni park v ljubljanskih Stožicah - isti znesek kot pri Lukšičevem spornem razpisu)

(spisek je nastajal pred zadnjimi volitvami, ni nujno točen in ni fikcija)