Fuckshit Monkeyballs

»Feed my eyes!« Alice in Chains

Človeška perspektiva mu je hodila vedno bolj na kurac. Vse se je vrtelo okoli debelih egov in samozadovoljevanja. Cela filozofija zahodne civilizacije se je trudila pogledat izven človeka, ampak je ni dovolj spremljal, da bi ugotovil, če jim je uspelo. Jim je zavidal neko hotenje preseč zaznavo, če je prav ujel iz bežno pobranih idej med obiskom splošne knjižnice. To niso bile stvari, ki bi jih znal opisovati, ker ni bil dovolj razgledan in ker je mislil, da jih morda sploh ni možno povedati.

Na poti iz pisarne se je ustavil v merkatorju. V delikatesi ni bilo nobene prodajalke, postal je zlovoljen kot upokojenec, ampak ni nič rekel. Na blagajni so mu zaračunali preveč za meso v akciji. V bistvu se mu je trgovka zasmilila, ker ni znala uporabljat svoje high tech blagajne in ji ni nič rekel.

Vsak dan mu je šlo bolj na živce, kako človeški so človeški izumi, pogledi, mnenja, napake. Kakšne zamisli nastanejo iz čustev, zaradi zadovoljevanja potrebe. Računalniki so se mu zdeli povprečen kup šare, preveč androidno zgrajen, da bi lahko bili kdaj kmalu kaj več.

Njegov izstop iz trgovine je skozi vrata pospremil klošar:

»Gospod Dvajset centov, prosim.« Poklimal je v pozdrav. Svoj denar je ravnokar nekomu dal.

Na živce mu je šla pravičniška logika o prihodnjih rodovih, ki so jo uporabljali kot izgovor za mučenje živalstva in revnejšega človeštva, ropanja zemlje in svinjanja po podtalnici. Ni imelo smisla. Vedeti, da nekdo v istem času trpi, se mu je zdelo sadistično stanje zavesti. Vnaprej izgubljen boj. Preboleval je svojo mikrousodo kot odsev makrovzorca že od otroštva.

Na stopnišču bloka se je ustavil eno nadstropje pod svojim in potrkal. V njem je živela stara gospa, ki ji je obljubil, da ji bo prinašal pošto, ker je komaj hodila. Povabila ga je naprej in mu skuhala kavo. Ni imel časa poslušati njenih predstav o žiivljenju, ker je njeno razmišljanje med drugim pripeljalo do stanja, v katerem se je počutil danes. Vstal je in se razgledal po jedilnici. Med vrati kopalnice je našel kladivo. Starka je nekaj blebetala v kuhinji. Opravljala je druge sosede in obdelovala njihova življenja kot športni komentator.

Nekaj se mu je zdelo narobe s tem, da mora civilizacija ubijati, zato da preživi. Preveč živalsko je in tako tipično človeško. Ampak kdo je on, da bi šel spreminjat svet z malimi koraki. En človek proti ameriški in angleški vojski – takrat je imel 77 kg – že sama misel je absurd. V roki je držal kladivo. Zadišalo je po kavi. Žarek je padel skozi okno od ulične luči in pretrgala ga je soseda, da mu postreže. Kladivo je vrtel v roki, rahlo je udarjal z njim v dlan. Ko ga je zagledala, je začela razlagati o vodovodnih delih in komunalnih storitvah. Še vedno med vrati je zeksal kavo. Lahko bi jo ubil na mestu s kladivom v čelo. Opravičil se je na službo in odšel.

Znancev, ki bi fajtali z razlogom, ni nikoli imel, solo pa delajo samo psihopati, serijski morilci in sanjaške budale. Od tega ni bil nič, zato je hodil v službo. Rutina mu je šla grozno na živce, ker si jo je izmislil povprečen vsečloveški duh. Kamorkoli je šel, so bili tam že tudi oni, a to ni še bil razlog, da bi ugovarjal. Od tega pride veliko blebetanja, a škode še ne. Bilo mu je tudi zelo depresivno hoditi v pisarno. Zjutraj je dobival močan občutek, da ni važno ali gre v službo ali ne. To je bilo lažno čustvo, prva čustvena erekcija na jutranji safr na troli in dolgočasno delo na šihtu. A njegovo telo je to občutje vzelo iz spomina. Na splošno je velikokrat čutil oljšanje, kadar je vedel, da si lahko sam splanira svoj čas na tem planetu. Prokleta človeška pamet se je nagrajevala za nekaj, ker sploh še ni naredil in v bistvu nikoli ne bo, ker vsako delo v svojem obsegu postane rutina in to je rahla jeba, na katero je bil obsojen brez človeško sprejemljive izbire.

Doma je četnil na facebook in se dogovoril za zmenek z novo znanko. Zasebno ga je zajebavala genitalna cona in vse komplikacije, ki sodijo zraven. Čustveni vrtiljak, brez veze. Edina pot skozenj je bila, da ga je občutil in šel naprej. Stalno prebolevanje in zajebavanje, da bi ja zgornji opis lahko še povečal občutek krivde, njegove reakcije na cel svet. Njegov ego je bil premajhen, da bi mu kaj uspelo, a prevelik, da bi se pustil drkat komu drugemu kot sam sebi.