Zgodba o hudobnem psu

„Nekoč je na severu, kjer je večni led in mraz, živel velik in hudoben pes.
Imel je zelo ogromna in zelo kosmata ušesa,“ je začel pripovedovati mladenič.


„Zakaj je imel zelo kosmata ušesa?“ ga je prekinila Hobolica.

„Ker bi mu sicer zmrznila in odpadla,“ je rekel mladenič. „Pes je imel velike rdeče oči.“

„Zakaj je imel velike rdeče oči?“ ni odnehala Hobolica.

„Ker je bil zelo krvoločen in je jedel samo rdeče meso,“ ji je odvrnil mladenič. „Imel je tudi gromozanske tace in ostre zobe,“ je poskusil nadaljevati mladenič.

„Zakaj je imel gromozanske tace in ostre zobe?“ se je spet vmešala Hobolica.

Mladenič ji je rekel, zakaj mu ne pusti v miru povedat zgodbo in odšel domov. Potem je bila žetev in mladenič je moral pomagati na polju, zato ji zgodbe ni imel časa povedati. Hobolico je skrbelo, da ne bo nikoli izvedela konca zgodbe, Sedmi dan je sedla na skalo pred jamo in se štiriindvajset ur ni premaknila, niti ni zatisnila očesa. Mladenič je prišel ob zori in Hobolica mu je rekla: „Povej zgodbo do konca."

Mladenič je začel pripovedovati:

„Nekoč je na severu, kjer je večni led in mraz, živel velik in hudoben pes. Sprva so ga namenili za vleko snežnih sani. A človek s katerim je živel, ga je ves čas pretepal in postil. Zato je pes pobegnil in postal hudoben.

Za zajtrk je jedel kunce, za večerjo majhne otroke. Otroke je kradel po mestih in vaseh, in o njem se je razlegel po deželi glas. Veliko lovcev ga je hotelo izslediti in ubiti, a bil je prehiter. Samo enkrat so ga ujeli v past, iz katere pa se je rešil. Izvohal je, kdo je past nastavil in mu iz maščevanja pregriznil vrat. Kmalu se ga je balo vse severnjaško ljudstvo, s kunci na čelu.

Podnevi je pes večinoma spal, ponoči se je potepal naokoli. Nekega dne ga je zaneslo v gozd, kjer je srečal krdelo volkov in se spečal z njimi. Pokazal jim je nova lovišča v mestu.

Otroci so začeli množično izginjati in meščane je bilo zelo strah. Postavili so lovsko stražo in ogradili mesto z visoko ograjo. Pes in volkovi pa so skopali luknjo pod njo in se tihotapili noter. Meščanom je prekipelo.

Nastavili so psu past z dečkom iz sirotišnice in čakali v zasedi. Pes jo je zavohal in le od daleč opazoval. Ko je bil po nekaj dneh deček še vedno zaprt v kletki, lačen in premražen, se je pes spomnil svoje usode in deček se mu je zasmilil. Naročil je volkovom naj ustvarijo zmedo. Vmes je skočil do pasti in pozval dečka naj mu skoči na hrbet. Tako sta skupaj pobegnila.

Deček in pes sta se spoprijateljila. Volkovi so dečka sprejeli v krdelo. Opustili so lov na majhne otroke. A meščani so medtem postali maščevalni. Psa, ki je postal star in nepozoren, so neke noči izsledili v gozdu in ga ustrelili. Dečka so odpeljali nazaj v sirotišnico in srečno živeli do konca svojih dni.“