Pesem za somalijske pirate

Ležal sem, moj bog kako sem ležal na postelji,

s petami sem se uprl na jogi, dvignil križ z ritjo,

ki je pripeta nanj.
Od takrat torej nisem več ležal čisto na hrbtu;

naredil sem skromen most za precej široko reko,

ki je ni bilo nikjer.

Pod mojo ritjo je bilo suho in lahko bi si jo praskal

cel ljubi dan, toda to se ni zgodilo; v resnici sem ležal

na vampu in pisal.

In če bi si ga ponesreči s svinčnikom predrl,

bi se reka spremenila v rdeče morje, jezero

in ne bi več bil most.

Bil bi naftni tanker, ki pušča strupeno sled, ki ranjen pušča,

a že je preveč ura, da bi molil poslednji oče naš,

ki je v nebesih.

Preveč je ura, da bi potegnil črto in »začel znova«,

preveč je ura za vse, le za spanje je prezgodaj.

Mislim…

Ljudje mislimo, zato smo tako klinčevo nekoristni. Vse

zakompliciramo, ker želimo izpasti pametnejši od drugih,

kot smo v resnici.

Nekoristni kot vetrovi v mojem črevesju,

ki nikoli niso videli jadra ali zmotili leta selivke.

Moje telo se napenja!!!

Moje telo se napenja, ampak vseeno ga ne zmorem spustit.

krvavo morje, naftni tanker – morda pa še prideta

na vrsto.