Mladenič in Hobolica

Hobolica

V daljnem mestu ob morju je živela žena.
Ker je bila zelo grda, je nihče ni hotel za ženo. Vse dni je skrbela za svoje kokoši in se dolgočasila. Zelo si je želela otroka, a ker ni bila poročena, ni vedela, kje naj ga dobi. Nekega dne je prala cunje ob potoku, ki se je izlival v morje. Nenadoma je nekaj šinilo pod gladino morja mimo izliva. Žena se je prestrašila in skoraj pobegnila, ko je iz vode pokukal jastog. „Žena ne boj se,“ ji je rekel jastog. „Vidim, da si sama, grda in nesrečna. Potopi se z menoj v globoko vodo in izpolnila se ti bo največja želja.“

Žena je storila kot ji je bilo naročeno. Jastog jo je peljal k povodnemu možu. „Grda žena!“ ji je rekel povodni mož, „postala boš moja nevesta!“

Žena se je poročila s povodnim možem in rodila čudno bitje: pol deklico, pol hobotnico. Poimenovala jo je Hobolica. Ko je povodni mož videl, kakšno bitje mu je rodila, se je ujezil: „Tvoj otrok je bolj čuden, kot ti grda. Pojdita na kopno in si iščita srečo drugje.“ Posadil ju je na val iz morske pene in ga odpihnil.

Po tednih potovanja je žena s Hobolico v naročju prijadrala na otok. Otroka je celo pot dojila in ni jedla drugega kot morsko travo in sol, zato je na obali takoj umrla. Hobolica je začela jokati.

Na otoku je stala vas. V njej so živeli ljudje, ki so imeli rumene oči. Niti dlake niso imeli na telesu in njihova koža je bila popolnoma prozorna, zato je skoznjo sevala kri zelene barve. Mladenič iz vasi je zaslišal jok iz obale. Stekel je tja in našel lačno Hobolico. Še nikoli ni videl takšnega bitja: namesto rok imela je osem lovk nanizanih okoli človeškega telesa in tako prikupen obraz, da se je takoj zaljubil vanjo. Zaskrbelo ga je, da se bodo tudi ostali vaščani zaljubili, zato jo je nesel globoko v gozd na otoku in jo skril v skalnati jami ob slapu. Vsak dan ji je nosil hrano, ki jo je puščal na vhodu jame in takoj zbežal stran. Bal se je, da ga ne bi marala, ker je bil tako nenavaden na pogled. Zato se je skrival med grmovjem okoli slapu in jo od daleč opazoval, kako je plavala v tolmunu in lovila netopirje v jami.

Hobolica je hitro rasla. Ko je dopolnila trinajst let, jo je začelo zanimati, kdo ji vsak dan nosi hrano k jami, zato se je nekega dne skrila za velik kamen pred vhodom in presenetila mladeniča.

Najprej sta se dolgo časa samo začudeno gledala. Nato je mladenič zbežal v gozd. Naslednji dan ga je Hobolica spet pričakala: „Ime mi je Hobolica,“ je rekla. Mladenič, ki jo je prvič slišal govoriti, se je opogumil in ji povedal, kako jo je našel na obali: „Čas je, da se poročiva. Zapustil bom vas in srečna bova živela pod slapom do konca svojih dni.“

Hobolica se s tem ni strinjala: „Nikoli se ne bom poročila s teboj. Kako čudno prosojno kožo imaš in kot pupek rumene oči,“ se je namrdnila. Mladenič je bil zelo žalosten. Dolgo časa je sedel na skali pred jamo. Medtem se je Hobolica igrala z ribami in potočnimi raki. Ko je padla noč je spet prišla pred jamo: „Tudi zdaj se ne bom poročila s tabo, lahko pa mi poveš zgodbo za lahko noč.“ Hobolica se je zvila ob kamnu na tla in mladenič je začel pripovedovati.