dvomim v svojo nesmrtnost
preletim nekaj tekstov
grenak priokus realnosti
kaj nisem genialen?
no, vsaj bučno aplavziranje mi privošči
ker že štiriindvajset let živim brez možganov
in svoje dneve minevam peristaltično
bežni trenutki pridejo
ko se zavem, jih nekaj potrošim kon-struk-ti-vno
in si zamišljam odlične naslove knjig
da jih pozabim
še preden pomislim
da si zaslužijo kakršnokoli vsebino
kot mi je v čast
Ni komentarjev:
Objavite komentar