O volkovih

Z ostalimi sem sledil Hilperiku in skočil čez bok ladje, v deske katere se je vtrl vonj stotih tovorov žita. Čmokalo je, ko so naše noge puščale pečate na poprej le od napajajočih se živali zaznamovanem rečnem bregu. Skupaj s polovico mladeničev sem poskrbel za privezovanje ladje, medtem pa se je Hilperik z ostalimi zapodil čez loko v gozd. Začeli so ga prečesavati, iščoč morebitne opazovalce našega pristanka. Ta je moral ostati prikrit. Delo me je razgrelo in povsem nova volnena tunika je dražila mojo kožo.

Tovariši so za seboj pustili dovolj sledi, da smo jih zamudniki tudi brez dogovorjenih znamenj zlahka poiskali. Stopil sem ob Hilperikov bok, ko smo skupaj zlagoma napredovali po zložnem gozdnatem pobočju. Trinajst postav s po dvema debelima kitama za senci, okrašenih z bronastimi zaponkami, zapestnicami in pasnimi sponami, Hilperik najsijajnejši med nami. Po stari hunski šegi mu je babica povezovala lobanjo, tako da se je njegovo teme dvigalo visoko nad čelo. Ta že tako visoki plavolasec je zato vsepovsod vzbujal še večje čudenje. Naše osti so zvenele, ko so zadevale ob praprotne liste in vsake toliko je po katerem od ščitov zlobno udarila sprožena veja. Zbirali smo svoje misli in motrili okolico, medtem ko so se mlajši, tisti, ki so še nosili puh in so se pri skupnih posvetovanjih oglašali zadnji, razposajeno širokoustili in zbadali. Zmotili smo odraslega vepra, ki je ravno ril po gozdni prsti. Le na kratko je zagodrnjal in s pokonci štrlečim metlastim repkom zdirjal stran. Zaplala nam je kri, a bili smo na lovu drugačne vrste. Nadaljevali smo svojo pot.

Obronek pašnikov, ki so obdajali posestvo, smo dosegli, še preden se je začelo večeriti. Polegli smo se po tleh, žvečili prepečenec s čebulo, nasoljeno meso in jabolka ter čakali. Opazoval sem tovariše. Nenavadno, sem razmišljal, kako zelo je v prav teh trenutkih naše življenje podobno prejšnjemu, pa čeprav bi vsi v en glas trdili, da se je pred dobrim mesecem za nas spremenilo vse. Da nismo več tisti ubogi mali pretepači, razbojniki in tatovi, zavrženci plemena in sirote, ki so izgubile svoj dom in se ne morejo vrniti k ničemur. Da smo prenehali biti volkovi in divji psi in smo spet sprejeti nazaj v človeško družbo. Da smo se dokazali v sposobnosti preživetja in nas čaka nova vloga v življenjskem krogu. Še več, da smo presegli svoje očete, ki so se po prestani volčji dobi vrnili k delu na poljih in rokodelstvu, in da nam pripada prihodnost škofovih vojščakov, plačanih z vozovi žita in denarjem.

A s to potjo so se nam mestne kopeli, polne ustrežljivih služabnic, ki so vedno prikimavale dodatnim zaslužkom, in brezumno navijanje na dirkah konjskih vpreg spet izmaknili, prav tako tudi bogato obloženo škofovo omizje. Izbljuvani smo bili nazaj v gozdove in goličave, iz katerih so nas sprejeli. Kot Jona iz svete knjige, le da smo želeli nazaj v topli in varni kitov drob. Sedaj tudi nisem več čutil tiste vznesenosti, ki nas je prevevala v bleščeči in opojno dišeči notranjosti cerkve, kjer je škof z blagohotnim nasmeškom iz nas izmil grehe in pomiril od naših rok prelito kri. Spraševal sem se, če so nam vrata nazaj res ostala odprta.

Hilperik me je dregnil in mi naročil, naj oglednikom na krilih sporočim, naj se manj pogosto oglašajo. Z dogovorjenim oponašanjem ptičjega petja so odmaknjeni fantje vzdrževali vez z glavnino tovarišev. Kateri od pastirjev bi se lahko začel spraševati, zakaj je gozd ta dan tako oživel. Tisti na krilih so namreč osamljeni begali s pogledi, preiskujoč obrise med drevesi. Čakanje v zasedi je vedno nevarna reč, saj že eno nepoklicano oko to početje lahko sprevrže in zalezovalca spremeni v plen. Poleg tega to niso bili gozdovi naših prednikov. Upali smo, da naši amuleti odvračajo demone. Ko človek tako povsem sam čepi in se ozira na vse strani, se mu zdi, da drevesa vršijo proti njemu.

Zapustil sem z mahom pokrit kotiček, kjer sem zleknjen opazoval kolono mravelj, da bi jih posvaril. Valamir je ravno začel pripovedovati naši skupinici zgodbo o tem, kako je čreda zobrov v gozdu nekoč napadla njegovega sorodnika.

Povsem mirnega sem našel le Dionizija, prebežnika iz Mezije, tega, ki je imel na ščitu hi in ro. Po izkazani uslugi mu je namreč neki puščavnik obljubil, da se ga bo vsak dan spomnil v molitvi. Četudi bi medtem puščavnik že umrl, tako je razmišljal Mezijec, so bile molitve iz ust svetega moža mogočna zaščita, kakršne so navadni ljudje le redko deležni.

»Kaj si ti misliš o vsem tem, Dionizij? Videl si več sveta kot mi vsi skupaj.«

»O čem, tovariš?«

»O tem, na primer, da tako mogočen gospod, kot je škof, pošlje k nam sla in nas po pogostitvi in obdarovanju prosi za to uslugo. Res smo se proslavili s svojimi dejanji in naša tovarišija je zrastla do neobičajne velikosti. Res smo napadali in ropali sosednje skupnosti in upoštevali pravila našega plemena. Pa vendar si videl škofovo moč. Načeljuje mestu, ki je pravo mravljišče ljudi. Zakaj bi se oprl ravno na nas s prošnjo, naj rešimo njegovo nečakinjo in operemo čast njegove rodbine, to se sprašujem.«

»Čast in rodbina sta najpomembnejši reči na svetu. Vendar ne gledaš dovolj daleč. Dekle je del mozaika. Aristokratek, ki jo je ugrabil, če sploh nekdo lahko ugrabi tako visoko plemkinjo, kot je škofova nečakinja, brez njene privolitve, je sin najpomembnejšega škofovega tekmeca. Ta nadzoruje mestno pristanišče, kamor se steka blago, zbrano vzdolž vsega dolgega toka. Po postavi naj bi nadzor nad vsem mestom vršili škofje, a so tu škofovi predhodniki popustili vajeti in s tem omogočili podeželskim velikašem, da so si odrezali svoj kos oblasti v mestu. Ostale rodbine je zdajšnji škof že ugnal. S tem, ko bi bila posekana ena od vej, bi se še zadnje drevo nasprotnikov lahko osušilo. Morda ne zelo kmalu, nekoč pa vendarle. Sicer pa naj bi ugrabitelj dekle snubil, pa je škofovi niso dali. Čeprav sta porekla mladih enakovredna. In še vedno bi se lahko dogovorili za odkupnino, a škofovi vsak dogovor zavračajo. Ne razumem pa, zakaj stari ne prisili svojega sina k vrnitvi ugrabljenke. Kot jazbec ždi v pristanišču, medtem ko se je njegov sin z dekletom umaknil na deželo. Mar res misli, da je tu bolj varen? Zdi se mi, da kri vre na obeh straneh. In v tem primeru škofovi nasprotniki niso jagnjeta in imajo nogi že vkopani za boj.«

»Razumem. Toda zakaj ravno mi? Smo bolj ustrezni za to kot ostali škofovi možje?«

»Da, ker še nismo njegovi. Ker ničesar ne izgubi, četudi nas nasprotnikovi družabniki in hlapci potolčejo. Ugrabitelj pač ni osamljen prostak, ampak plemič. In ker škof še vedno lahko reče, da nismo delovali po njegovem ukazu. Da smo si izbrali razbojništvo. Sicer pa za nas vse to ni zelo pomembno, kajne? Izbrali smo si pot. Če preizkušnjo opravimo, bomo škofovi. Naša dosedanja dejanja so prinašala ugled, prihodnja bodo prinašala tudi moč in bogastvo. Ko se ti Fortuna nasmehne, ne odvrni pogleda.«

Hilperik nas je pred dvema dnevoma po zaupnem pogovoru s škofom vprašal, če nameravamo slediti stopinjam naših očetov in se vrniti k bivanju v bornih kočah in kmetovanju ali pa stopiti na pot slave in moči v škofovi službi. Čaplje po nebesih opevajo junake, ne kmetov, je dejal. Soglasni, da se naslednji dan vkrcamo na barko in poiščemo posestvo ugrabitelja, smo se vrnili k popivanju in prepevanju. Mali Rodulf je pobruhal mojo nogo, medtem ko sem zaljubljeno gladil mesnato zadnjico očarljive harfistke.

Zmračilo se je in skupaj z ostalimi sem prikradeno stopal med skodranimi kožuhi nizkoraslih krav. Nekatere so se že začele oglašati, ko so se nam previdno umikale. Hilperikovo brundanje je potihnilo. Tudi orjaka se je naposled polotila napetost. Iz vile so se usule povsem v belo oblečene postave. Dosegli so nas njihovi razburjeni kriki. Spomnil sem se na nočno nebo enega od prejšnjih dni. Tedaj sem uzrl oblak, ki si je nadel podobo volka, ki se hruli proti mesecu. Na tla sem pometal orožje in hlastno odvrgel svoja oblačila. Koža se je hvaležno poslovila od volne in sprejela ovoj večernega hlada. Hilperik se ni ustavil, pač pa je nadaljeval pot, oblečen v svoja dragocena nova oblačila. Ko je opazil moje početje, je vendarle upočasnil korak. Ostali se spogledali, a so sledili Hilperikovemu zgledu in ne naši stari navadi. Pograbil sem kopji in ščit ter gol stekel za tovariši. Iz naših grl se je razleglo zavijanje.