Ko se pesnik odpravi zavzet svet.
Kamni so se zabadali v tanke podplate. Korak je bil zaradi tega bolj izbran. Ko se je le dalo, sem ga ubiral po travi. Travniki in njive, okrog mene je mirno. Prekoračim ovinek, ki teče pod železniško progo, jih zagledam - triindvajset čvrstih, močnih, čilih glav goveda. Kapne mi, da bi bilo bistro seznanit, povezat se s to mogočno silo.
Naslednji dan stojim na istem mestu. Čreda me je počakala. Vame in v vrečo, ki sem jo med potjo napolnil s koruznimi storži, ležečimi po njivah, pozabljenimi, je z zanimanjem strmelo vseh sedeminštirideset oči; tista z zvoncem se mi je zdela posebno poduhovljena in je njeno tretje oko naravnost buljilo vame!
Postavim se ob ogrado in počasi se vsa nezaupljiva čreda opogumi in pride bližje. Koruza jim tekne. Začutim, da sem sprejet, še več, težka čreda mi sledi po notranji strani ograje.
Postal sem vodja, ha! Poslednji koruzni storž dvignem visoko v zrak in poskrbim, da se pod mojim silnim krikom strese ves morost, ne le naša fara. Obrnem se na svoje podanike in postrežem s fatamorgano demokratične ureditve: "No, kje začnemo?"
Ni komentarjev:
Objavite komentar