1 od mnogih postopkov pripovedovanja zgodbe

Kodiranje pomena ima v civilizaciji pomembno vlogo. Ne gre zgolj za kodiranje sporočil v informatiki ali vojski. Govorili bomo predvsem o prenašanju sporočila prek besed, splošno rečeno so to poimenovanja konceptov, ki jih prejemniku sporočila posredujemo. Razlike v razumevanju konceptov lahko nastajajo npr. znotraj različnih kulturnih kontekstov.

Da bi lažje razumeli, kakšna je posebnost kratke zgodbe in na kaj bi morali biti še posebej pozorni, kadar pripovedujemo, si najprej poglejmo, kako pripovedujejo drugi kratki mediji. Čeprav stripe beremo na drugačen način kot kratko zgodbo, saj del njihovega sporočila prenaša slika in ne beseda, pa si lahko s teorijo stripa pomagamo bolje razumeti ključne sestavine literarnega dela: opis, dramatizacijo, komentar in dialog.

Slika 1

Kako sta slika in beseda povezani pokaže Will Eisner (Theory of Comics and Sequential Art, 1985). Na kakšne načine komunicira slika in kaj mora v kratki zgodbi namesto nje narediti tekst, lahko opazujemo na njegovem primeru razvoja kitajskih piktogramov (Eisner 1985: 14). Primerjavo egipčanskega in kitajskega simbola za »čaščenje« si ogledamo na sliki 1.

Univerzalni jezik ikone ne sporoča dogodka, lahko pa zapoveduje, kaže neko stanje ali dejanje. Ikona je prosta konteksta izven črt, ki jo reprezentirajo.

S postavitvijo v časovno-prostorski kontekst se okrog ikone vzpostavijo čustva, ki pomen razširijo: iz abstraktnega znaka za čaščenje je ikona postavljena v podobe obupa, prošnje in ljubezni, kot je opazno iz slike 2 (Eisner 1985: 15).

Slika 2

V literarnih formah sporočilnost risbe prevzameta opis in komentar. Prvo sličico v sliki 2, ki dramatizira situacijo ujetega človeka, na katerega so streljali s puščicami, podaja literarno delo z opisom, ki bo razložil trenutne okoliščine, v katerih se je znašel lik. Risba govori o podobi človeka, o katerem okence sporoča. Trenutno lahko sklepamo, iz kakšnega okolja prihaja in v kakšnem času živi, npr. na podlagi njegovih oblačil in besed, ki jih govori, a v kratki zgodbi bodo morali vizualno predstavitev karakterja nadomestiti avtorjeva karakterizacija, komentar in opis. Karakterizacija odločilno prispeva k avtorjevemu slogu, saj definira pripovedovalca: smer, globino in stik z njegovimi liki. Njegova časovna umestitev posreduje odnos do dogajanja, s tem pa opomenja ikono, ki jo opisuje.

Primerjava s stripom predstavlja razlike med dialogom, opisom in komentarjem, ki jih uporablja tudi avtor literarnega dela. Komentar je ekvivalent razlagi, ki jo pripovedovalec stripa postavi v kvadratno polje v zgornjem delu okenca, dialog oponaša govor likov, opis je vizualizacija. Razliko med besedo in sliko v umetnosti Eisner posebej poudarja. Čeprav meni, da imata beseda in slika enak pradavni izvor, to pa zaradi ne-glasovnih pisav, kot so hieroglifi in pismenke, vidi glavno razliko med njima v tem, da je v literarnih formah imaginarij bralca manj določen kot v stripu: bralec mora s svojo domišljijo dejavno sodelovati v postavitvi prostora: oživitvi opisov, ki jih je zanj pripravil avtor (Eisner 1985: 122).

Pisanje kratke zgodbe

Will Eisner (1985: 18) torej predlaga sestavljanje zgodbe iz neke osnovne ikone. Ko to ikono avtor postavi v kontekst, lahko "manipulira" v bralcu občutja, ki jih v danih okoliščinah podoba proizvaja.

Načela kompozicije stripa narekujejo časovno zaporednost dogodka, ki jo lahko prekine samo komentar, ki vpelje v drugo linijo zgodbe. Zaporedna umetnost (ang. sequential art) torej pomeni spreminjanje časovne linije, ki jo uokvirja pripovedovalčevo gledišče in omogoča uporabo prolepse in analepse. To je bralcu posredovano iz vnaprej določenega gledišča, bralec prevzame vlogo opazovalca. Opis ima za junaka ali bralca drugačne posledice: junaku je okolje, v katerem živi, bralcu pa dostop do informacij, ki mu jih posreduje pripovedovalec – bralec lahko iz opisa izve o dogajanju več ali enako kot vedo junaki. Spretno podajanje informacij o nekem dogodku imenujemo preobrat, suspenz, anagnorizem ipd.

Znotraj stripa je pripovedovalca lažje napraviti "nevidnega", saj je risar bližje dramskemu dejanju, ki na splošno ne uporablja glasu pripovedovalca. Ta ugotovitev ima morda kaj opraviti z vizualnostjo medija v primerjavi z jezikom. Lahko bi rekli, da je jezik tehnično koda, ki mora prenesti vidno zaznavo čim bolj natančno in resnično, če naj bo dosledna. V manjših enotah jezika, kot je samostalniško poimenovanje, se zanašamo na kulturni kontekst, ki naj bi zagotavljal enako vizualno zaznavo vsem bralcem za npr. besedo jabolko. To podobo s kontekstom razširimo: jabolko je v keltskem izročila sadež znanja, magije in razodetja (kar je povezano s peterokrakim razporedom njegovih pečk), v židovski in grški tradiciji pa simbolizira spor ali razdor: podeli ga Paris, vanj ugrizneta Adam in Eva (Chevalier-Gheerbrant 1993: 186).

Kako si razložimo elemente pripovednih besedil?

1. Pripovedovani čas je določen glede na pripovedovalca: kadar podredi zgodbo značajem, je kavzalni odnos vzpostavljen na ravni kronologije, kadar se potaplja v zaznavni svet in subjektivne impresije dojemajočega, je kavzalnost lahko nejasna ali celo neprepoznavna in neartikulirana;
2. Za minimalni dogodek je nujna sprememba ali inverzija nekega opisa;
3. Opis, komentar in karakterizacija so nadomestljivi z vizualnimi elementi, s čimer pa zmanjšajo vlogo pripovedovalca in se bližajo dramskemu dejanju.

Povezava do vira: Will Eisner, Theory of Comics and Sequential Art, 1985