Žerjavica.

Našli so jo na rečnem bregu, ko je učila svojega sina Tolkača in z enako potrpežljivostjo ustvarjala ocean. Modra mati se hihita, da ji drhti vse telo. Skloni se, da v čašo posnemajoči dlani zajame vodo z gladine reke in z njo poškropi sina zatopljenega v školjke.

»Kaj ti je? Te moram ponovno naučiti kako se smeji?« 

Školjke nikoli ne lažejo. Mladenič se ozre. Čez grmovje za njegovim hrbtom se izloči prva starešina.

»Mama, nikar ne hodi!« 

In je šla, da se pokloni starcem.

* * *

Mačeta je z vsakim udarcem tanjša. Ročaj kladiva je opit z znojem. Vsak premik je nujen in točno določen. Na njegovih dlaneh so žulji otrdeli v roževinaste kraterje. Samota iz mladeniča napravi moža in mož se razvije v obilno gmoto mesa in krvi, ki jo poganja ena sama misel, absolutna in močna, da bi strla najvišjo goro tega sveta.

* * * 

Pred davnimi časi se je na tem delu ostrega rečnega ovinka, kjer džungla zagrize v prerijo, naselilo pleme. Sprva je raslo počasi, v bitkah s sosednjimi tabori so trpeli poraze in slavili zmage. Boljše bivanje jim je zagotovila šele ženska, ki jim je dala izrednega dečka. Navsezgodaj so se začeli kazati znaki, da je fant drugačen od ostalih otrok. Po vodo je hodil tako dolgo, da je bila mama vedno v skrbeh. Ni se igral z vrstniki in v opazovanje kamenja ter skal se je zatopil, da ga ni premamila nobena jed. Ni se jokal, ko so jokali ostali in smejal se ni. Zvečer je prihajal pozno domov in zaudarjal kot bi se ves čas potepal z dimom.

Njegovi prvi izdelki so bili igrače, bojevniki pravilnih proporcij, ki si jih je že v rosnih letih napravil iz bakra. Od takrat ni preteklo niti deset pomladi in spretni mladenič je svojim ljudem predstavil kotla, ki sta puščala ognjeno vodo za kremljanje s predniki. Pleme je preplavilo vseobsegajoče rajanje.

Po rum še vedno iz vsepovsod prihajajo karavane vseh vrst. Toda kar je kasneje pleme povzdignilo, je moralo najprej bistroumneža pogubiti. Na pragu izgnanstva, ki si ga je sam izbral za pokoro, se je obrnil k očetu:

»Garal bom vse svoje dneve in noči,« 

in že ga je pogoltnila džungla.

Njegova zasluga je hitro potonila v pozabo in tabor je prevzel njegovo slavo in ves izkupiček od »ognjene vode«. Gradili so, trgovali, gradili naprej in postali najmočnejše ljudstvo daleč naokrog. Tako so jim tekla leta miru.

Nek večer pa se je razdivjala huda nevihta in pregnala ljudi po kolibah. Zjutraj je dež ponehal, žganjarji pa so sklicali ljudi in pred njimi uprizorili ples prestrašenega tropa, ki je ponoči z bočnim krilom zadel v bakrenega malika, da se je ukrivila in počila njegova cev in je izgubil svojo moč.

»Ognjena voda bo vsak čas pošla,« 

je vedel starosta:

»kovač se mora vrniti.« 

* * * 

Prva se je ponj odpravila Mavrična bojevnica. Ko so jo modri starci obstopili je urejala pokopališče. Odgovorna za tržnico naj poskrbi, da se kovač vrne mednje in popravi dotrajano železje, predvsem bakrena kotla.

Po prerivanju, ko je pod njima ječala pločevina, se je skrušena pobrala in se odvlekla po poti po kateri je prišla vsa pisana, kovač pa je imel tako dovolj miru za razmišljanje. Bojevnica se je iz džungle vrnila sama in poškodovana. Od nje ni ostalo ničesar razen molčečih solza.

»Zakaj se ni branila? Zakaj ni obudila svoje vojske pokojnih bojevnikov, da nepridiprava nauči kozjih molitvic?« 

»To bo zaradi žalostne pohote.« 

»A-ja?« 

* * * 

Modra je kovača našla prezgodaj. Zmotila ga je sredi misli. Že pri Mavrični je doumel podlo igro starešin. Stud se mu je nastavil pred oči, da ni videl ničesar o žrtvah.

Tudi z njo je ravnal kot ukrepa divja zver, ki naskoči žival šibkejšo in počasnejšo od sebe. Modreci so za njim pošiljali ženske eno za drugo vohunit, da bi ga z njegovim orjaškim kladivom vred ohranili v čislih:

»Ha!« 

Zaradi Tolkača je vrnitev od Modre terjala dlje časa kot od njene predhodnice Mavrične bojevnice. Preden je stopila iz džungle, se je izjokala do zadnje solze, kot bi pozabila, da je njen sin tisti, ki pozna skrivnost školjk, da Tolkaču o prihodnosti pripovedujejo le resnico.

Starešine pa so spet staknili glave skupaj in končno izbrali Medeno ljubico. Svoje mične obline je natrla z medom in se kot tatica kovaču prikradla za hrbet. Z dlanjo je potegnila čez njegova usta. Kovač je prvič okusil sladkobo. Obstal je kot vkopan. Ko je prišel k sebi, o Medeni ni bilo več sledu.

* * * 

Bojevnica ni imela bremena kot Modra, Medena se mu je izmuznila kot kača. Zvijače ji ne odpusti. Prva bo prava, odloči kovač. Razžarjeno in nedokončano rezilo mačete namoči v vodo, da se pokadi iz kotla. Mavrična se je bolje upirala celo od njegove lastne matere. V njej je bilo huje kot v najsilnejši nevihti. Tako zelo mu je prijala!

Pokora lahko počaka. Pogoditi se mora s starosto plemena in v svojo kolibo sredi džungle pripeljati Mavrično ženo, preden bo obremenjena od drugega. Nove, še sveže konice za puščice in sulice zavije v kožuh, ga vrže čez ramo in natakne sandale.

Kovač se po letih samote odpravi proti svojim ljudem. Ognjene vode, ki ne loči matere od cipe, se ne dotakne nikdar več.

* * * 

Vsi so zbrani okrog kovača. Otroci hrusta prvič vidijo, starejši so ga ohranili bolj suhljatega v spominu. Nihče ne spregovori besede, zato prične z delom.

Mirno počepne in napravi kupček bakra. Vanj zakoplje prste svaljkaje novo cev.

»Tako,« 

si obriše dlani ob svojo haljo:

»končal sem.« 

Začne se rajanje. Edino Tolkač, ki je od školjk izvedel, kaj je kovač storil njegovi Modri materi (še preden se je zgodilo), ne zna pozabiti kako je kovač ravnal z njo.

V zameno za oskrbovanje trga z železnimi orodji in predmeti se kovač s starešinami pogodi, da se Mavrična vrne z njim v džunglo in postane njegova žena.

Pisana bojevnica veljakom tudi v drugo ne oporeka, saj gre za velikega moškega, ki izdeluje najboljše mačete.

Ženska njegovo življenje napolni z mirom, da najde lepoto v glasbi in spozna veselje. Vendar kovač niti pomisli ne na tisto, kar je Mavrični samoumevno, in ji namesto železnih podari bakrene konice, mačete in nože, ker železo dražje proda, jekla pa ne zaupa nikomur razen sebi.

V naselju začne grmeti. Med drevesi in grmičevjem okrog kovačeve kolibe se začne smukati Tolkač, vohuni podnevi in ponoči. Čaka na priložnost in odkrije skrivališče kovačeve jeklene mačete.
Ko se nič hudega sluteči kovač odpravi trgovati z ljudmi, ostane Mavrična sama s svojo slamnato lutko in trenira suvanje z nožičem.

Tolkač pripleše iz grmovja in jo očara z gibanjem in obvladovanjem zibanja bokov.

Ko se kovač vrne k izropanem skrivališču in ognjišču od katerega mu je pobegnila žena, začne takoj kovati novo še boljšo mačeto.