Jernej me je prehitel. Na svet je privekal tri leta pred okoljevarstveno katastrofo černobilske nuklearke na katero je nabasal moj letnik. Prepričan sem, da so sošolci in sošolke do zadnjega uspešni in jim iz srca želim uspeh, saj si ga prav vsi zaslužijo. Ko sem potrt, si mislim: no, vsaj dve glavi mi nista med lopaticami pognali, a ne. To ne pomaga. Žalost običajno mine sama od sebe. Lažnivec pravi: »Jaz lažem.«
Trenutke tik za polnočjo[1] se trudim z zamaškom valjaste posodice s šumenkami v njej, in s posvetilom desetletju pred torkom in vključno z njim[2], ko nas je vse redkeje zbrane na domu obiskal veterinar.
Foter pravi, da tale že ni pravi. Preveč se mu mudi. Pognal je mimo nas, odločen kot bi vedel točno kdaj mora, in za koliko, obrniti volan. Ni panike. Smrt lahko počaka. Ampak tip zamuja že petinštirideset minut in od vseh štirih veje pridušeno pokljanje živcev.
Dedek nas je zapustil iz petka na soboto[3] in človek potrebuje čas, več časa za žalovanje. Še poslovil se nisem od njega pa že čakam na novo soočenje te vrste.
Ko je bila trmasta in mlada, je Kala parim kokošim zavila vrat, preden je kdo pomislil, da bi se v njej utegnila skrivati uš, imenovana nagon.
Na sprehodu nikdar nisi vedel, kdaj jo bo pičilo in bo šla za miškami, ki so pred svojimi poplavljenimi rovi čakale na bolj suho in varno obdobje. Njeni čekani so vešči. Z enim samim ugrizom natrga mišje hrbtenjačice tako precizno, da cvilijo in cvilijo, cvilijo. V bistvu sploh ni moja psička.
Kala je nekakšna nečakinja, saj jo je posvojil brat.
Nek večer sem jo držal na povodcu in sva šla ob cesti, ker je barje poplavilo. Voda nama ni prav nič dišala. Kala sproži uhlja. Desni se ustavi nekje na polovici, saj nima hrustanca kot v levem. V daljavi zaslišim piskanje. Slediva zvoku in ko mi končno kapne, da je v stiski mačji mladič, se opogumim in vstopim v poplavljen svet, Kala pa mi tako zvesto sledi, da jo moram brzdati. Dovolj dobro jo poznam, da ji ne zaupam prvega kontakta z neznanim bitjem, ki kliče na pomoč.
Nekatere stvari se ne končajo dobro. Psička me prestreže in z enim samim ugrizom natrga mačjo hrbtenjačo, da revček še Zapik! ni utegnil zamijavkati.
Mar niso ravno mačke tiste živali, ki se izližejo iz vsake zagate in imajo devet življenj na zalogi?
Mucek je v prvem mesecu življenja pokuril vse rezerve. Poginil je po parih dneh v garaži, nemočen, hrom, prekrit z ušmi in karkoli smo poskusili, je bilo totalno brez veze.
To ni bil prvi primer, ne zadnji, da je napadla domesticirano zver te vrste. Res je parkrat podrla staro mamo po tleh, ampak za Kalo bi vseeno rekel, da je človeška.
Levo zgoraj ji raste en majhen čekan, ki se je odločil stopiti iz vrste in nikoli ni odrasel. Mislim, da sem edini, ki jo je znal dovolj dolgo kratkočasiti. Njen zobek se je pokazal šele ko je zares zarenčala.
Desnico sem močno upognil v komolcu in zapestju. Konice prstov sem uperil stran od rame, da je roka dobila podobo labodove glave in vratu. Gre za stvar vztrajnosti. Kobra! je igra, ki jo je treba ponavljati dokler pes ne popizdi ob soočenju z ročnim labodom. To dosežemo z repeticijo: pomaga, če vsakič, ko sprožimo laboda, da kavsne čimbližje pasjemu gobčku, zavpijemo »Kobra!« ali podobno opozorilo.
Tisti torek ji je mladi veterinar končno zarinil brizgo v desno prednjo tačko, ki je bila zdrava za razliko od leve, v kateri se je razbohotila bolezen in je vidno nabrekla merila za tri zdrave. Najprej ji je dal uspavalo, počakal par minut, potem nastavil še živo-modri detergent in ji ga pognal v žilo.
Jernej se je opravičil, češ, da mora odtočit, jaz pa sem jo lahko le gladil njen gost kožuh in jokal. Mati se je odločila, da se mi pridruži, vendar ni trajalo dolgo, ko je skočila v luft. Mati namreč.
Kala je nekajkrat nenapovedano in agresivno šavsnila v umetnem spanju. Tiste trenutke sem lahko pomislil le na to, kako dobro je, da je na Jerneja pritisnil mehur.
Ko zdaj razmišljam o tem, se mi zdi prav, da je bilo Kalino poslednje dejanje nenadzorovano šavsanje predse v prazno. Imela je stil. Bila je žival. Upam le, da je ni močno bolelo.
Po tem protokolu odrešitve muk in usmrtitvi raka v njej sem opazil, da so njene oči tudi po smrti najlepše.
Zate ne vem, toda kadar slišim synthwave, retro-electrično glasbo, uglasbitev temne plati Davida Hasselhoffa, si predstavljam žgoče sonce, ki se mu na sredi izriše mešanka nemškega ovčarja in zlatega prinašalca, mrcino, ki je v zlati dobi dosegla petinštirideset kilogramov, ko leži na hrbtu s tačkami v zrak in nastavlja trebuh sončnim žarkom, medtem ko se igra priljubljeno igrico in poskuša iz tega položaja ugrizniti v svoj rep, ki jo draži zdaj od leve zdaj od desne strani.
Kala je bila vsaj človeška, če si dovolim primerjavo z momenti nehumanih odločitev njenih goloplečih sorodnikov: bosa mati pri štirih ponesreči ugotovi, kako njenim podplatom prija puhek, zato potaca legijo malih komaj izvaljenih piščančkov, še rumenih in puhastih.
Ali foter, ko je še delal v Emoni, odgovoren za nekakšno galvano, bazen, sistem za nevtralizacijo in izplakovanje odpadnih snovi.
Ko so zapuščali enoto, mu kemični (morda sanitarni) inženir prinese zaboj raznih stekleničk, češ, znebi se tega sranja. V dilemi stopi do pisarne kontrolork, da vidi, kaj o ustekleničkanem sranju porečejo one. »Posamezne niso škodljive. Če jih zmešamo med seboj bogve kakšna štala lahko nastane.«
Ostala je torej samo ena logična rešitev – flaške izprazni v bazen in moli k bogu, da ne pride do ekološke katastrofe. Iz bazena se začne dvigati novo življenje. Ogabna vijolično-rjava pena, ki se odloči ostati in rasti, ki prav nič ne slabi.
Izplakovanja se loti izredno počasi, medtem ko se mu mimoidoči kolegi privoščljivo režijo. Naslednji dan mu kontrolor omeni, da so pocrkale vse ribe naprej od Zaloga. Vsi časopisi pišejo o tem.
Foter manično prelista novice in si oddahne šele ko mu kuharica menze poda račun za kavo in neslano šalo.
***
Ni komentarjev:
Objavite komentar