Kje sem ga
videl nazadnje? Seveda, bilo je na začetku pomladi. Verjetno odjuga. Morda prvi sprehod v sezoni?
Ne vedoč, ali je konec zime ali ne, oblečem puhovko. Samo Ljubljanico mi uspe prečkati, pa ga zagledam. Tisti trenutek mi je bilo kristalno jasno, da s tem sam sebe posilim v rit, pa ga vseeno pozdravim. Kot
kak maltežan izpod nadzora svojo lastnico, pizda.
Ves čas je
živčen kot svinja, naroči pa cappuccino. Ne bi rekel, če bi bil takšen težak in
pijanec. Toda on jih ne prenaša, niti pod razno! Vedno se mi je zdel bolj za cappuccino in skunk, tistega najslabše sorte.
Vseeno je v redu, ker ni škrt in je lahko častil, ker je bil itak vedno tečen in nam je šel na jetra - čeprav smo vsi vedeli, da je čisto na psu. Zadolžen zaradi eksoptimizma
in neke nore ideje, da je natakar podjetje. Podjetje znotraj podjetja znotraj podjetja,
ki je hkrati »kao« država.
Dobro mu je
šlo; v sedmih mesecih je zamenjal štiri šihte. Pri sosedih se torej izplača? Jaz bi
tudi, nekoč v Avstriji (bljah, zakaj ravno ona?).
Kaže mi sličice svojih frendov in frendic iz vsega sveta, ki jim
je bila dana čast, da se mu niso izognili, ker niso vedeli. Le kako bi lahko? Niso mogli, to je to... Lasten urin
sem že pil, ti že ne moreš biti boljši od mene!
To je bil še
en špricer na mojo stran. Kave že tako ali tako preveč popijem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar