Gruča kitov zajame zrak. Drug za drugim izginejo iz obzorja. Na gladini ostajajo oblački pare, velikani potonejo in veter poliže poslednje sledi.
Globoko v morju predejo - tokrat jih celo slišim. Postanem voda okrog njih in prenašam čvekanje zamaščenih sesalcev.
Mladiči pozorno poslušajo pripoved starešine o zlobi kapitana Ahaba, medtem ko se odrasli kratkočasijo po svoje.
Zdrznem se, ko hladno tkivo dregne ob moj gleženj. Nihče ni opazil ogromne lovke.
Glasno grgrajoče spoznanje. Spet se je pojavil nekdo, da pokvari igro. Naslednjič moram zaklenit kopalnico.
»Nehaj, daj nazaj, auč!« me zaskeli podpazdušje, ko se stegnem čez rob banje proti čepu v materini dlani.
»Sem ti rekla, da naredi nalogo,« mi odvrne med vrsticami, češ, jaz sem te rodila in tu sem, da ti priskutim otroštvo.
Z rokama zamahnem, da pljusk vode - kolikor je je ostalo - prevrne plastično račko na bok: »Kakšno nalogo, saj hodim v službo! Veš kaj, naslednji vikend bom ostal v Ljubljani. Sploh ne bom prišel domov.«
Soočenje je kratko, vendar zahteva velikanski napor. Nabiranje solza v njenih rjavih očeh. Končno me pusti samega.
Skoraj si oddahnem, pa za žrtvijo vstopi Dirty Harry in me že na vratih kopalnice premeri: »You've gotta ask yourself one question: "Do I feel lucky?" Well, do ya, punk?«
Ni komentarjev:
Objavite komentar