Snitches get... riches?

Tisti teden sem bil dopoldanskič[1], vstajal ob štirih zjutraj in plesal s svojim strojem do enih popoldne. Sodelavka srednjih let, ki ima pisalno mizo za regali ob steni pod koledarjem razgaljenih polnoletnih atletov, mi prišepne:

»A veš, da so Goljata odpustili...«

»A-ja?«

»Ja. Ravnokar sem govorila s šefom Saulom, če ga je obdržal spodaj, ker ga ni tukaj. Pravi, da je izjavo posredoval naprej, pa da so ga kar na brzino odrezali.«

»Še dobro, verjetno je najbolje tako-«

Posvari me še, da naj o zadevi raje molčim, češ, nikoli ne veš.

Goljat se je prikazal po dveh tednih bolniške odsotnosti in mi v pičlih štirih dneh zrahljal živce do te mere, da sem izbral ultimat: jaz ali on, odločite se! Izjavo sem sestavil v soboto, potem ko sem se pozanimal kako Goljata doživljajo ostali. Naša mnenja so si v žlahti.

Kaj naj storim? Brskam po besedilih na temo ustraševanja, ravnanju s težavnimi ljudmi. Provokacije so smešne, toda nazadnje me je zares prestrašil, me stisnil v kot in presenetil. Zamrznil sem, priznam, on pa je želel izkoristiti priliko za ukaz, ki ga ne izvršim predvsem zato, ker sem v šoku. Konflikt se stopnjuje. Po soočenjih postajam neroden soplesalec, vse bolj sem nervozen in čedalje pogosteje se sprašujem, če bo naslednjič prišlo do obračuna. Žrtev sicer lahko poskusi dopovedati grobljanu, kako se počuti, toda to itak ne zaleže, ker sta jeza in strah prav tisto, kar slednji črpa in zahteva od svojih žrtev.

Goljat definitivno ni naš kolega, ampak je širokoplečata motnja delovnega procesa in vir nepotrebnega stresa. Kdo je že rekel, da je včasih za pravi cilj potrebno storiti napačno stvar? 

Tako sem torej postal podgana.

»David, opozoriti te moram. Goljat se je prikazal. Če bo karkoli hotel, se pretvarjaj, da ničesar ne veš. Ne vem, če ve, samo raje bodi previden...«

Izvrstno, si mislim. Še dobro, da si vse zaupala Mihaelu. Mar ne bi bilo smešno, ko bi ti povedal, da sta z Goljatom prijatelja, ki na poti s službe skupaj uživata prepovedan sad, puhata dim iz iste smotke. Mihael je besen name, Goljat pa mora biti precej radoveden, saj ima dva majhna otroka in težko otroštvo za seboj, da iz njegovih ust večkrat spregovori davna žrtev.

Potrebujem nekaj časa, da se sprijaznim z ujetostjo in nadanem krinko, čeprav dvomim o njeni prepričljivosti.

Sem storil prav?

Sodelavka, tista s koledarjem, me malce potolaži, ko mi prišepne, da so se Goljata nameravali tako ali tako znebiti. Strah se začne umikati. Skoraj sprijaznjen sem z usodo. Konec koncev se borim za svojo pravico in maščujem Samuela, ki mu je Goljat pred mesecem stopil pod stroj, da mu je scefralo čevelj s kovinsko čepico, Samuelu pa je uničilo voljo do udejstvovanja v naši firmi, da je kmalu odpovedal.

Merab, moj cimer in prijatelj mi nagaja, češ, »snitches get stitches«[2], ko mu pripovedujem o izjavi o psihičnem nasilju na delovnemu mestu in dva dni trajajočem strahu, ko nisem vedel, o čem govorita Goljat in Mihael, ki je v moji prisotnosti vsem ostalim raztrobil, kakšen špicelj sem.

Z bunkami mi je nazadnje le prizanesla Mihaelova dobrota. Njegov molk sem si kupil s pojasnilom, da sem se moral zavarovati, in njegovim zavedanjem, da Goljat izziva novo nesrečo na delovnemu mestu.

Stvar je sveža in verjetno bo dobro in dolgo prenašala čas, toda Merab, moj cimer in prijatelj se kljub temu zamislil, ko ga vprašam:

»Kako bi pa ti branil svoje dostojanstvo?«

Čri-čiri, čri-čiri, pizda. :-D

[1] delavec v dopoldanski izmeni, ki se počuti majhnega, morda je skromen

[2] (angl.) ovaduhi dobijo šive