Špeckahla

Izgubil sem ga... No, ne ravno, da sem izgubil svoje mesto-

Naša skupina ni največja, vendar nas je dovolj. Hopsamo sem in tja. Izvidniki se menjamo, vodja pa je vedno na konici repa. Bliža se leto dni odkar sem bil zadnjič na začetku kolone. Zavem se, da bi moral preveriti zadnjega, se vprašat, kako visoko skoči.

Takrat postanem arhitekt. Razmišljam o postavitvi temeljev svojega imperija.

Tožibaba

»Fantje ne pospravljajo za seboj.«

»A bejž' no?« sta nadrkana naš vodja in šef, ki so ga degradirali v vodjo neke druge izmene.

Nadrejena ega, ki drug drugemu ne priznata, da vzrejata vohune. Vsak svojemu vodji sporočamo zablode kolegov iz drugih izmen.

Pritožbo sprejmeta kot provokacijo. Pospravljam za drugimi. Kriv sem. Namočita me v drek, da si opereta dlani. Pedra.

Prvim izrazom gnusa sledi pridiga ex-šefa, češ, da je včasih bolje držat jezik za zobmi.

Kje sem bil, ko se je zgodil izpad sistema? Na pavzi. Zakaj nisem raje pospravljal? Ker sem vse pospravil pred izpadom.

»Žiga, včasih raje zadrži takšne pripombe zase. Bla bla bla...«

»Grem kar ven.«

»Muahahahaha!«

(Postrelil vas bom z DIY bombami.)

Zate sem tožibaba, ampak v resnici sem šerif. Pa pika.