Partíja

petek, 8. julij 2016:

Minil je čas s profesorjem Nenadom P.. Neizkoriščene modrosti tehniške gimnazije tonejo v pozabo. Bila sva nevtralna sošolca, Rudi in jaz.

Desetletje kasneje zajaha svoj utrujeni bicikel, ki je premajhen zanj in za najin podvig, preobtežen s sredstvi za preživetje na prostem, toda Rudi prezira vse kar ga spomni na kolesarsko kvazi profesionalnost. To je ena izmed idej, ki jo štekam, le da je v njegovem primeru nekoliko globlja, bi rekel. 

Poženem sveže kolo, kupljeno nekaj ur prej v ljubljanski poslovalnici trgovske verige Sports Direkt v BTC. Nihče nama ne maha v slovo, toda za to nimava časa. Ura je pet popoldne in do Postojne naju loči petdeset kilometrov.

Prvih dvajset je težkih. Sonce žge, ko se trudiva in zelo počasi napredujeva proti neomajnemu vetru.

Na Vrhniki se oskrbiva z zadostno količino pijače. Gospod, ki ga vprašava za pot, izrazi skrb, ker se je teden prej na vrhniškem klancu smrtno ponesrečil komaj štirinajstleten kolesar.

Policijska patrulja pomaha z magično paličico. Začarani šofer belega kombija se ustavi. Da bi rešil svojo kožo, in bombe v zadku poltovornega vozila pripeljal do dogovorjenega cilja, si izmisli nesramno zgodbico o kolesarju z rdečo mikico, ki nasproti vozečim kaže sredinca.

Kmalu po Napoleonovem drevoredu naju ustavita. Sodeč po moji rdeči kratki majici naj bi bil po mnenju simpatičnega vrstnika in vrstnice v modrih uniformah kriv. Policistka se veselo nasmiha in molči. Lepe zobe ima. Poslovimo se spoštljivo in veseli odidemo narazen.

Čez Planino privarčujeva slabih deset kilometrov in se izogneva Uncu, kjer lomasti gozdni kit.

V Postojni komaj ujameva Lidl, za piščanca in neko mrežo, na katero se prilega, da ga spečeš nad žarečo žerjavico. Zraven je lokal in dovolj sva poganjala, da si privoščiva hladno pivo, hladen špricar in čik pavzo.

Vmes me preplavijo spomini na gozdarski tečaj, na norega Ižanca Gregorja K., ki je na avtocesti prehiteval po desni strani, ker mu je zjutraj obvezno ušla psička in je njen beg redno uporabil za izgovor, da se je strašno mudilo, saj velike potrebe ni opravil doma.

Postojna. Na živce mi greš, čeprav tokrat začuda ne piha. Tista oddaljena tečajniška tedna neprestanega vetra, dežja in sranja preprečujeta, da bi te vzljubil.

Tezo, da gre za zajebano in vetrovno mesto, je njega dni na žuru v ex tovarni Rog potrdila privlačna Veronika B., ki je v Postojni odraščala in se živo spominja, kako se je kot drobna osnovnošolka oklepala kandelabra, saj bi jo sicer kar odpihnilo! Zdaj živi v Šiški s svojo hčerkico, je svobodnega duha in lepega obraza, da bi ji človek z veseljem polizal čvrsto rit, če bi se pred tem v nulo stuširala. Takoj bi jo dodal na seznam tistih, ki sem si jih želel, a jih nisem imel, vendar je zmanjkalo vrstic.

Z Rudijem se utaboriva ob prvi makadamski poti, ki zavije na stran. S prostorom imava srečo. Izbrala sva jasico s tremi drevesi kjer ni visokega podrastja. V okolici je dovolj kamenja. Ko ogradiva ognjišče, najdeva posušen vrh smreke.

Dračje, toaletni papir, suhe veje, napeti spalni vreči namesto spalk in pečen piščanec. Danes sva Cigana. Svet je najino plesišče.

sobota, 9. julij 2016:

Temperatura strmo pade. Kratkočasim se z žerjavico. Do šestih zjutraj še trikrat zanetim, da prasketanje tabornega ognja preglasi prdce izgubljenih poskritih bengalskih tigrov, ki naju čuvajo pred mirnim spancem, in pogreje moje drgetajoče ude.

Ne naspim se in v tem nisem edini. Znižanje temperature in vlažnost zraka sta preveč celo za praktičnega Rudija, ki je situacijo bolje predvidel in s seboj vzel odejo.

Jutranji hlad naju pripravi, da takoj pospraviva zatočišče in nadaljujeva kolesarski izziv. V eni izmed naslednjih vasi se ustaviva na kavi. Lokalu vladata sivka in skrbna točajka, ki nama zaželi srečno pot brez čelad.

Nekje pred Črnim Kalom poprosim prijatelja, da se zapelje z mojim žrebcem, saj se mi zdi to jutro malce uporen in samovoljno bremza z zadnjim kolesom.

Ko poženem Rudijevo mulo, ne morem kaj, da se ne bi režal na glas. S petama zadevam torbo na prtljažniku, tako majhna je in neprimerna!

Spust po klancu Črnega Kala je odgovor na dvom o namenu dolge poti. Z Rudijem postaneva naboja, ki z razdaljo pridobivata na hitrosti. Koper nama ne pobegne.

V soboto opoldne v koprsko trgovino Sports Direkt privihrata dva mladeniča z razburjenjem pod izbranima slamnikoma.

»A je v politiki vaše trgovine, da prodajate nespravna kolesa?« zatežim prodajalcu, čeprav sem kolo kupil v trgovini sto kilometrov stran.

Povem mu, da sem ravno s kalamarov in pommes fritesa, nad katerima sva z Rudijem lahko samo zmajala z glavo in z nemo gesto odgovorila kelnarici, da je njihova hrana zanič, in da sem šele v Kopru ugotovil neustrezno pričvrščenost sprednjega kolesa, zaradi česar sem nevede drvel po klancu Črnega Kala navzdol v večji nevarnosti. Kolesa pred izletom namreč nisem preverjal, ker nisem serviser, jebeni strokovnjak za montažo koles. Zaupal sem namreč podjetju Sports Direkt ter njihovim zaposlenim, ki med drugim nova kolesa sestavljajo preden jih razstavijo na prodajna mesta.

Gospod obžaluje malomarnost ljubljanskega sodelavca do te mere, da se mi večkrat opraviči in mi podari par univerzalnih ključev ter standardnih matic, ki sedejo na moj šrauf. Njegovo priznanje me pomiri, zato poberem darila, se opravičim za izpad in se z Rudijem raje namenim okrepčat v morje.

Tijana M. naju oskrbi s hladno pijačo in osebnimi izkušnjami z nemškimi in italijanskimi turisti, udejstvovanjem na milanskem modnem trgu pri rosnih petnajstih. Koprčani in Koprčanke so Portugalci Slovenije, ki se na plaži ob promenadi ne kopajo.

Vrneva se na obrežno sprehajališče, kjer razpnem svojo visečo mrežo in postavim smernice za kvalitetnejše preživljanje prostega časa ter boljši izkoristek prostora, kar prvi opazi Rudi.

Starejši občani se namreč zmrdujejo ob prizoru na preznojenega mladeniča, ki visi med dvema drevesoma tik nad tlemi in z odprto steklenico janževca kvari um njihove mladine, ki vse skupaj jemljejo z odobravanjem.

Preostanek popoldneva počivava na naključnih mestih ob pešpoti na plaži, ob osmih zvečer pa podkupiva kondukterja za prevoz najinih koles in utrujenih riti. Vse do Ljubljane mi je slabo. Tudi Rudi ne izgleda super, zato poskusiva spati.

nedelja, 10. julij 2016:

Ob nedeljah so trgovine Sports Direkta zaprte. Napišem poročilo o pripetljaju in se posvečam mislim o maščevanju nad Boštjanom T., ki je sestavil in mi prodal trekking kolo Muddyfox Tempo300 brez da bi mu do konca zategnil vse vijake. Neznatna zmaga nad rimokatoliškim pogojevanjem. Takšne malomarnosti pa res ne mislim odpustit.

ponedeljek, 11. julij 2016:

Zjutraj spijem kavo, navijem jezno muziko, delam sklece in dvigam uteži, da bi priklical že nekoliko ohlajeno jezo.

»Prijatelj, ti si mi prodal tole kolo,« nakažem s prstom prodajalcu Boštjanu T., da mi sledi kot šalabajzerski pes kakršen je.

»Tovarniška napaka, tovarniška napaka, tovarniška-« Boštjan je dobro sprogramiran in ve, da z najmanjšim obžalovanjem izgubi krinko nedolžnega uslužbenca, ki ga neupravičeno napizdeva stranka, nezmožna prebaviti koncept tovarniškega zajeba.

»Ok, kolo je šalabajzersko zmontirano – tudi balanca je majava.«

»Počakaj, takoj preverim... Je še kaj narobe?«

»Kolesa dobite v škatlah in jih sami zmontirate.«

»Ni res, mi ne sestavljamo koles,« mi zatrdi v počepu, medtem ko zateguje vijake mojega kolesa. Za njim se dviga nosilec, na katerega se namesti okvir bicikla, da mu lahko zmontirajo manjkajoče dele...

»A-ja? A držalo za montažo koles je za okras?«

»No, mi dobimo kolesa napol sestavljena, samo kolesa, balanco in pedala zmontiramo.«

»Saj to ti govorim! Spustim se po Črnem Kalu in šele v Kopru ugotovim, da imam odšraufano sprednjo gumo! Matica edinega vijaka, ki zagotavlja varno vožnjo s kolesom, se je nekje med vožnjo odvila in odletela.«

Čez ksiht gospoda Boštjana T. se končno zarišejo poteze, ki so se do zdaj uspešno skrivale za bebavim nasmeškom zlaganega spoštovanja do nezadovoljne stranke.

»Povejte mi vaš priimek- kako se pišeš, Boštjan?«

»Zakaj?«

»Ker se bom pozanimal, kako je s pravnimi stvarmi.«

»Ti kar. Boštjan T#########. Sem vodja ljubljanske poslovalnice,« začne razlagati nekomu, ki ga ne želi več slišati.

Neverjetno, kako neumnega se je sposoben narediti človek pod pritiskom. Vmes mi je namreč dvakrat delno odgovoril, da mu je ime Boštjan, da sem se počutil, kot bi ga vabil na večerjo.

V prvi trafiki prosim za listek papirja in kemični svinčnik, da zabeležim Boštjanov priimek in njegove nadrejene opozorim na nestrokovnost, malomarnost ter izmuzljivo naravo njihovega uslužbenca.

četrtek, 21. julij 2016:

Kmalu bosta od incidenta minila dva tedna, pa se še vedno prestrašim, ko s kolesa zaslišim kakšen klik. Takrat vedno pomislim, da mi je odletela kakšna komponenta.

Lažnjivi odnos prodajalca in zamenjava originalne matice pa še zdaleč nista dovolj, da bi me opravičila za kratenje vašega dragocenega časa. Zajašimo raje bicikle in pustimo svoje prdce detoxa tistim, ki nas ne dohajajo. :)