postanek

Črno blato jim polzi skozi blede prste. Najstarejši je poba v rdečem puloverju, ki jih ne more šteti več od dvanajst. Razigranost uličnih otrok. Popackali so si rokave in na tkanini se že pojavljajo nove, temne lise. 

»Kaj boš? Saj si lačen?« 

Obrnem se proti kiosku, ki je preživel vse apokalipse, da hitro in poceni odžene lakoto. Odprto od 00.00 do 24.00. 

Obraz na drugi strani je utrujen, toda: »Vsak dan, ves dan?«

»Zmeraj,« pokima. 

Njegovi zobje so izredno disciplinirani. Na zobozdravstvenem sejmu bi žel polja napitnin, če bi le ostal resen. Nasmeh, ki učinkuje kot nemo, zamrznjeno renčanje. Dovolj sem utrujen, da ga vidim čelno planiti v moje drobovje. Vem, da je dober človek, ko tega ne stori zares. 

V zadregi naročim dva hot-doga. Trgovec veselo pljune v vsako dlan posebej in ploskne preblizu mojim ušesom. Hrenavki sta v štručkah, ko si še brskam po žepih. Obraz pri katerem simetrija ni zdržala dlje od zobovja izgine skozi vrata zadnjega dela kioska. 

Držim hot-doga in pazim, kje se bo prikazal, čeprav bi naslednji nasmeh raje zamudil. 

»Daleč si prišel,« grdobec prinaša zložljiva stola. 

»Prosim?« 

Montiranje stola se ustavi, mož se zravna in mi ponudi roko: »Vem, kdo si. Jaz sem Marija, Marija Šmon, ti pa si Žiga Bianco, izbranec en.« 

»Kaj? Od kod poznaš moje ime? V tem mestu še nisem bil!« 

Ponudi mi stol in brez nagljice nastavi svojega: »No, to je pa dolga zgodba.« 

Šmonovka zavzdihne, ko počasi in sinhrono sedeva. Njen pogled je usmerjen nekam v prihodnost, prav lahko pa koplje po svojih nevronskih arhivih-

»Bianco, poglej si to mularijo! Tule ti žrejo drek, burek je pa po dva eura.« 

Cenik podpre izjavo. Ponudim ji njen hot-dog in zagrizem v svojega. Predvideval sem, da je cenejši. Če bi táko vedel, bi naročil burek, burek za oba.