Na oči se mi nastavi poseben filter. Vesolje zavibrira drugače, saj vem, da čas rahlo zaostaja. Nisem porabil veliko, toda tokrat je občutek nekoliko drugačen, bolj intenziven, bolj živ, toda rahlo nerealen.
Na pedala potiskam nenasilno, a z močjo. Skozi oblake pokuka sonce, da si ogleda biciklistični slalom heroja, ki sta ga žarek in ščepec ali dva pripeljala na rob sveta. Kljub temu ostajam dovolj hraber, da se izogibam trkom z izgubljenimi dušami, ki svoje zdravje slepo zaupajo gluhi sreči in nemi usodi. Če bi bil radio, bi vneto opozarjal na nepozorno gužvo v centru.
Račka vztraja v pozibavanju. Kako čista, lepa žival!
Odtenki ulic in podrobnosti sveta me nežno vlačijo k tlom. Ne prepustim se jim, zaenkrat zagotovo ne. Do prazne klopi najdem presenetljivo hitro, kjer me že čakajo misli. Prisedem k njim, užaljene se razpuhtijo kot golobice, le da prve ne svaljkajo podarjenega živeža naslednjih tisoč let, da se pokvari (če se že vrabci vzdržijo roparskega manevra).
Nekaj metrov od brega zapluje mimo mene. Čakaj, zdi se kot... Saj vendar je – pravo človeško srce. Še vedno bije. Voda trepeta v nareku njegovega ritma. V spekter mi zaide še račka. Pospeši naravnost proti oskubljenemu neznancu, ga povoha, se obrne in že odplava proč. Srce človeka se ji studi.
Martinčki lazijo po lesenih deskah. Poskusim jih prešteti. Skoraj bi jih obtožil orgije na javnem mestu, pa ugotovim, da sta v resnici samo dva, in brzonoga, in da tisti brez repa dovoli, da si ga drugi ogleduje, nič drugega.
Nobene nutrije ni videti. Ta konec tudi njim ne paše, jebi ga.
Takrat sem se odločil, da v skrajni sili spustim 'tihomirja' zdravnici pod nos, pa naj analizira tega nepriljubljenega in nemega glasnika vnetja, če bo želela komplicirat in ne podaljša staža moje bolniške. K sreči to ni bilo potrebno, bi pa bilo pravično, a ne da?
OdgovoriIzbriši