Vprašljivost vsemirja.

Zagrabi me za peto. Nekaj bi moralo rasti pod menoj, vendar na tleh ni ničesar. Previdno stopim naprej, pa me potegne še za gleženj! Oba, levi in desni, sta enakokraka vrhunca moje razbolelosti. Stopala vsakič znova na silo odlepim iz gostega, globokega blata, ki ne obstaja. Lužam namreč primanjkuje odločnosti, da bi asfalt razmočile v mastno črno kašo. Nadaljevati moram. Tu se za nobeno ceno ne ustavim. Čeprav mi nihče več ne sledi, se bojim, da ne bojo odnehali. Je to moj poslednji beg?

***

Vse za čisto navadno hišno mačko. Ni najlepša in če bi bila moja, potem bi jo prepustil hladnim ulicam in se napil v njen spomin, toda z Ano je drugače. Ko bi bila mačka moja, je sploh ne bi spustil v stanovanje.

Še včeraj sem zgleden meščan garal, da so naju pustili živeti v stanovanju skupaj z njeno pošastjo, ki je požrla kocke sesekljanih puranov, prepojenih z življenjskimi sokovi pokončanih gamberov, jih suvereno posrala pred svoj sekret, potem pa izkoristila prvo priložnost in švignila skozi priprta vrata stanovanja.

Seveda sem ji sledil po stopnišču navzdol. Le kako ji ne bi? Nikdar ne bi prekršil policijske ure, pa mi skoči skozi okno hodnika, ki ga hišnikov debil še vedno ni osvojil do mere, da bi ga znal za seboj tudi zapreti. Večkrat sem ga prosil, naj ne frca rabljenih igel skozi okno. Vsaj zapre naj ga za seboj, če že ne more presekati odurne razvade.

Soj žarometa me zasači med prvim obhodom bloka. Pod kožo zažarim, ko slepeči curek nabode večerno zarjo, da mi mačka pobegne še iz glave. V sekundi sem trezen. Vajeti prepustim svojim plazilskim instinktom in začnem cikcakati med avtomobili, potrpežljivimi in parkiranimi.

Nikdar več ne plačam položnice 'Varovanja oseb in objektov'. S piškavim prekrškom kot je nočno vandranje po mestnih ulicah si dandanes prislužiš vstopnico za norišnico ali štampiljko za odobritev skladiščenja na zastraženih pogradih zapora, kar se pogosto razvleče vse dokler ti končno ne poteče rok uporabnosti in te zagrebejo v neoznačeni grob na nikogaršnem polju, ki za svečke in šopke ne obstaja.

Spomnim se župana, ko pred praznim trgom natira solze ponosa v svoj svileni robec in s tresočim glasom, opitim z zmagoslavjem, zapoje v megafon: policija je končno postala tudi uradno pod njegovim zasebnim lastništvom. Sploh si nisem drznil na glas oddahniti, ker vsaj na obuditev pravice do prve noči ni pomislil. Lahko bi po kakšnih čudnih kanalih celo misel prišla na njegov uhelj.

Ana bi morda prebolela... Ah, predobro jo poznam, da bi temu zares verjel. Zelo sta navezani, moja Ana in njena ljubljena zver. Našla jo je ob avtocesti. Motor je zakuhal in ko se je vračala od varnostnega trikotnika v dvigajoči se dim puhajočega sprednjega pokrova, oplemenitenega s spremstvom srhljivega sikanja in žvižganja iz prebodenih pluč uhajajoče pare, je za pločevinasto ograjo zaslišala mijavkanje, ki so ga mimo drveča vozila zaman skušala preglasiti in skriti pred njeno opreznostjo.

Bila sta zavržena, zaprta v kletki. Tresla se je, ko je objemala svojega mladiča. Toda za malega je bilo prepozno. Ano je vidno pretreslo, meni pa postreglo z nezasluženimi in praznimi večeri v družbi ovdovele pornografske produkcije.

Policijska patrulja me ni in ni dohitela. Čim sem prestopil prag mestnih vrat, se žaromet ni več zmenil zame.

Jim je vseeno, če prestopnike kaznujejo ali izženejo iz obličja mesta, da bo en Kreten manj, ki ga je treba varovati pred samim seboj?

***

Izza vogla prazne hiše deložiranega predmestja se pojavi prikazen. Od nje visijo dolgi in posušeni, skoraj razkoščičeni črni udi. Čeprav je postava shirana, ni mogoče predpostaviti njenih zmožnosti. Iz goste zmesi črno-belega prahu ji sledita še dve. V njihovih rokah se izrisujejo poteze treh predmetov, ki svoje linije vcepijo v srž moje pozornosti. Zakaj bi mi ta fantastični trop prinašal nikogaršnje aktovke?

Nadaljujejo naravnost proti meni. Imajo cilj. Štirje jezdeci apokalipse so torej peš in trije... Občutim nelagodje orla med jezdenjem gamsa, ki se vrže na hrbet, da se otrese krempljev jahača, in ga trešči ob skalnat pod, da perje poleti v vse smeri brez svojega ptiča.

Mine kak kilometer hoje, ki si nestrpno želi preskočiti iz adolescence v panični beg, ko si v postavitvi strelskega voda zasledovalci z udarci po lastnih životih iztepejo zaprašeno umazanijo, da se zablešči nakit pod negovanimi bradami, ki se odlično poda njihovim izbranim oblačilom.

»Davčna,« se zdrznem in zbežim čimdalj od spektakla.

Zakaj bi slepomišil? Naj se kličejo Agentje, Sledniki ali kakor se hočejo, umazanega Davkurja prepoznam, čim ga zagledam.

Za njimi ni bilo nikogar, da bi mu predali moje koordinate. Pregon je zastal neznano kje. Danilo se je že in mišičje se mi je sesedalo na kup brezizrazne žolce. Pljuča silijo ob rebra, da boli. Od mesta sem pretekel noč in za menoj je vsaj maraton, zasledovalci pa kot ne bi nikdar obstajali.

***

Pred menoj stoji plehnati Uluru, veličasten industrijski kompleks, ki gleda na parkirišče, kjer se kotalinkajo posušeni grmiči, ki jih goni veter, kot je prej izsuševanje zaposlitvenega trga priganjalo ljudi v primež prisilnega dela in nomadsko življenje nekam daleč, daleč od ameriških sanj.

Ko vstopim v drobovje zapuščenega, samoraslega objekta, zadiši po prazniku ali vsaj brezdelju običajne nedelje. Znotraj teh sten se je čas ustavil. Ure sicer še visijo in sinhrono klikajo, vendar ni nikogar, ki bi čakal, da s kazalci dosežejo težko pričakovano pozo.

Na hodnikih, po katerih so zaposlene peté podžigale službene dolžnosti, se je usedal prah, kot bi vedel, da njegove neskončne kolonije ne bo vznemirila pridna roka snažilke.

Stanovanjski del se je razrasel okrog tovarne za časa njenega razcveta. Občasno ga je obiskal samotarski mrhovinar, ki je odšel poln razočaranja in s praznim nahrbtnikom. Ni se vrnil. Ni se izplačalo.

Plače bivših delavcev so bile namreč borne, da so svoje imetje dovolj cenili in pobrali vse, kar je bilo vrednega v finančnem, predvsem pa čustvenem oziru.

Daleč od tega, da sem mrhovinar tudi sam, saj me je v tovarno duhov pripeljala usoda. Poleg tega sem resnično moč že davno tega zalotil v objemu nestvarnih reči namesto v biserih, ki bi jih morda v naglici za seboj pustila žena ali ljubica generala tovarne.

Uprava se je dogovorila, da ne pusti nikogar za seboj. Sklep pa ni veljal za anorganske, mehanske izvrševalce nalog. Vsi stroji so počivali zaslužen počitek, edino ogromni računalnik je brnel in brnel in brnel.

Ko so nomadi odšli za svojimi trebuhi skritimi v kombinezone, mediterajočemu računalniku očitno ni preostalo drugega kot preizkušanje novih možnosti. Izračune je obrnil na glavo, začel od začetka, krojil fizikalne mreže, zajadral v elektronske arhive, širil svoje obzorje, se lotil lingvistike, igral šah, pasjanso, tetris, ugotovil starost sveta, ozvezdja, vesolja v katerega so ga nastanili in pustošil po globočinah interneta, kjer se je soočil z najtemnejšimi skrivnostmi deformirane in nezanesljive človeške narave.

***

Kako to, da niso izklopili štroma? Soba je temnejša od ostalih, toda venec žarkov me iz hodnika prehiti vanjo. Stikalo zatipam na običajnem mestu ob vratih. Sredi sobe zagori luč. Po utripajoči najavi me seznani z mizo, ki jo greje delujoča mašina.

Tiho brnenje navdihuje prostor. Je edini zvok »življenja«, delovanje velikega aparata, veliko večjega od njegovega bratranca, ki ga hranim doma. Spominja na predenje. Rejenih gostilniških mačk se izogibam. Nad njimi ždi nevidno opozorilo: »oskubim te, požrem te,« megaračunalnik pa me na podoben način svari, naj si najdem primernejšo igračo. Istočasno je ravno njegova prisotnost tista, ki me povzdiguje nad občutek ujetosti v molčečem grobu. Popolne tišine ne bi dobro prenašal. In res mi ni do tega, da bi se z njim igral in tratil čas!

***

»Sem doktor Luigi,« zaslišim neznani glas za seboj.

Iz kabineta me gleda nizek in posušen moški. Težko ocenim njegova leta. Mustaše ima in brado, kot bi ju s sprejem nanesel okrog ust in čeprav nosi zmatran kombinezon, čez katerega si je ogrnil sprano belo haljo, zanj ne morem reči, da je nemaren. Za nesimetričnima obročema okvirjev njegovih tisočkrat popravljenih očal bivata močno povečani zeleni šarenici. Delujeta smešno, zelena objektiva, vendar je njuna brzina verjetneje posledica nečesa resnega, da bi se smejal njuni sinhroni živčnosti.

»Jaz,« se potreplja po prsih in naredi korak v prostor: »jaz sem doktor Luigi. Kdo si? Kaj iščeš?«

»Me veseli, doktor. Sem-«

»Kaj počneš v mojem laboratoriju?«

»Oprostite, nočem težav... Mislil sem, da je tovarna zapuščena.«

»Seveda. Ure se navijajo same, življenje žarnic je večno in tale računalnik dela zase. Kaj iščeš tukaj?«

»Vse se je začelo zaradi mačke,« zadanem v srž, da čeljust puščavnika prosto zazija, kot bi uganil geslo, Luigijev »Sezam, odpri se,« le da iz njegovih ust ne zalesketa noben zaklad.

»Mačke? Kaj je s tabo, kaj govoriš?«

»Ana jo je pripeljala in zaradi nje – mislim mačke-«

»Ja?«

»Pobegnila mi je in-«

»In?«

»No, pobegnila je iz stanovanja, ko so bila vhodna vrata priprta.«

»Kdo je pobegnil? Ana?«

»Ana je punca. Mačka, doktor...«

»Luigi.«

»Mačka je pobegnila skozi vrata...«

»Moj bog!«

»Ha? Ampak zaradi tega me preganjajo.«

»Ampak tvoje mačke ni tukaj.«

»Saj je sploh ne iščem več...«

»Charlie, ne razumem te. Se ti sanja o čem govoriš?«

»Nisem Charlie. Prekinil si me, ko sem-«

»Charlie, poslušaj me. Sem znanstvenik in slaba vest pri meni ne deluje. Pojdi tečnarit tja, kjer mene ne bo zraven.«

»Toda doktor, res ne vem, kam naj se obrnem.«

»Ne jokaj. Tako ali tako se bomo vsak trenutek vsi roštiljali in svaljkali, pa če ti je prav ali ne.«

»Prosim?«

»Si kdaj slišal za črne luknje?«

Pogled znanstvenika se končno sooči z mojim, ko začuda omeni prav tisti vesoljni pojav, s katerim sem povezal praznino v njegovih očeh. Je zadrogiran?

Njegova prisotnost me začne begati. Izgleda kot mož, ki se ga je prvič dotaknila roka, med prepoznim poizvedovanjem za utripom njegovega ustavljenega srca. Da ne skriva orožja?

»Kaj veš o črnih luknjah?« zanima Luigija.

»No, nekaj malega sem prebral v poljudnoznanstvenih-«

»Resnice o črnih luknjah v revijah ne najdeš, gre za nekaj nepredstavljivega, za novost, ki bo spremenila dojemanje vesolja, Charlie. Črna luknja je efekt, povzročen od sesala inkognitnega muskita med uživanjem kozmičnega soka s hranilnimi galaksijami... Vesolje, vesolje je njegova hrana,« doktor sname naočnike in s palcem in kazalcem pritisne na izhoda solzevodov svojih oči: »Vesolje je kri, ki jo nenasitno črpajo neskončni komarji, razumeš?«

Vrsto Culicidae incognito ali 'inkogniti muskit' je odkril in poimenoval doktor Luigi osebno. Ne vem, zakaj je potem tako na tleh. Kam lahko izgine ponos velikega odkritja kot je odkritje neznane oblike življenja takšne magnitude?

»Razmišljaš o poslednji želji? Tudi jaz se ne morem odločiti,« je kisel v obraz.

»Kakšni poslednji želji? Doktor, nočem težav,« se začnem umikati v kar se da varni razdalji od čudaka.

»Vsak trenutek se bo pojavila nova 'črna luknja' in nas posesala z Zemljo vred. Kdaj boš razmišljal o poslednji želji, če ne zdaj, Charlie?«

Premikal sem se preveč ob steni. Luigi mi zapira izhod, »Prosim, da mi razložiš, kaj se dogaja.«

»Vstopili smo v ero intergalaktičnih komarjev. Črne luknje, kot jim praviš, so samo efekt njihovih neskončnih sesal.«

Si lahko dovolim, da ga seznanim z norostjo, kateri je tako očitno podlegel?

»Najbrž misliš, da sem nor. Pridi z mano, pa ti pokažem!«

Zdaj mi bo verjetno postregel s svojimi shitzofrenimi skicami. Vseeno si ne morem kaj, da mu ne bi sledil v kabinet na ogled njegove galerije.

»Vidiš tole liso?«

»Katero?«

»Tole tukaj. Inkognitni muskit je zajel ta intergalaktični pljunek v škorenj. Poglej si naslednji posnetek.«

Na oddaljenem kotu drugega astronomskega posnetka se pojavi nekaj podobnega črni luknji: »Nemogoče!«

»Kam buljiš zdaj,« me okara Luigi: »Poglej na isto mesto, kjer je bila lisa!«

»Ni je več?«

»Še vedno je tu, odpri oči!«

»No...«

»No, vidiš valovanje, ki se zdaj pojavi iz nje?«

»V bistvu – ne.«

»Seveda ne, Charlie, in zakaj ne? Ker je magnetno, butec!«

»Magnetno je, razumem.«

»In tule v ta kot je zapičil svoje sesalo in začel cuzati.«

»Saj sem hotel povedati, da vidim črno luknjo!«

»Si gluh? Sploh slišiš, kaj ti skušam razložit? Kakšne črne luknje neki, madona! Kje si videl komarja s črno luknjo namesto sesala med očmi, idiot!«

Glavo nagnem nekoliko vstran, da bi me saliva znanstvenikovega izbruha zgrešila. Utrujeni Luigi me odrine od vrat in čez ramo navrže, da ga butci zelo izčrpamo, da sicer ne ve zakaj, vendar je temu od nekdaj tako. Ostanem sam s posnetki golih nebesnih teles. Strmim in strmim v temno liso, dokler v njej ne prepoznam resnice. Končno zagledam grozljiv podplat nadvesoljnega insekta.

***

Zbudim se v kabinetu, naslonjen ob mizo, na istem mestu, kjer sem spoznal resnico, ki je veliko predaleč, da bi jo z lastnimi očmi izločil s preostalega neba. Naspani Luigi mi postreže z napitkom, ki razveže še tako zavozljan jezik. Brez povoda za to, začnem povzemati včerajšnje dogodke.

»Sodelavec je prišel iz daljne dežele na sever pred trinajstimi leti in mi zaupa, da je zelo zadovoljen, lepo živi in ne bi storil drugače, ampak da ne more razumeti tega, da ga nihče od nas ni nikoli povabil domov na kozarec. Izven točilnice v kateri sva sedela in ga pila tudi tokrat njegovo družabno življenje ni obstajalo. V meni so začele padati domine. Slaba vest, prijatelj v škripcih, sočutje, neenakopravnost, celo kanček mednarodne politike in bogve kaj vse se je vmes zrušilo name. Takrat se mi je zdelo, da moram varovati celo ugled domovine! »Greva,« skočim pokonci in pograbim svoj plašč: »pojdiva v moj hram,« in sva šla. Prešlatala sva vso pohištvo kletnega zakotnega lokala. Pijana kot čep sva komaj privijugala do izhoda in se po stopnicah vzpela na senčno stran ulice, brez da bi se kdo onesvestil. »Ne kliči me brat,« se zasekira sodelavec. Ne vem, verjetno bi obžaloval in ga poslal v rit, če ne bi bila že na vhodu v Dorbello. Odprla nama je Dora II, utrujena in naveličana sprejemanja kurbirjev mojega kova. Komaj pred letom dni je prišla nasmejana in dvajsetletna, tisti trenutek pa jih je imela že nekje enainšestedeset in je vse težje odpirala vrata, saj je kurbirjev kot sem sam za trikrat več od populacije na Zemlji, ha-ha! A ni tako, doktor Luigi?«

To jutro je boljše volje, celo nasmehne se, zato nadaljujem.

»Skratka, mudilo se mi je naprej. Večer in z njim policijska ura sta se počasi, a vztrajno bližala, zato sem pograbil Doro. Bila je pač pri roki: »Dobrodošel, stari. To je moja hiša!« Hitro opravim svoje poslanstvo, njega pa ni in ni iz sobe. Notri je bil polnih šestnajst minut in malo je manjkalo, da bi začel razbijati po njunih vratih. Bil sem dovolj nažgan in se ustrašil, da ga je zadavila z dildom, ha-ha-ha! Niti pomislil nisem na to, da mi Ana ne pusti prihajati pozno domov, sploh pa ne v stanju, v kakršnem sem bil, tako da sem ga pripeljal s seboj v stanovanje. Bila sva izmozgana. Opotekala sva se po hodniku in iz pohištva izvabljala zvoke. V najino deželo improvizirane glasbe, riganja in veseljačenja ob vsakem prdcu posebej k sreči ni vdrla Ana. Očitno so jo spet zadržali v službi, ne vem... Toda Luigi, moral bi videti, kako je kolegova nezavestna glava udarila ob mizo! Poscal sem se od smeha, preden mi je uspelo osvojiti školjko. Potem zagledam odprta vhodna vrata. Takoj sem vedel, da je mačka ušla, da jo moram ujeti, če ne bo Ana razpela mojo kožo na balkonu namesto zastave.«

Doktor se predrami: »Charlie, kdo je Ana?«

»Ana je moja punca, to sem ti že povedal,« mu pojasnim.

»Počasi. Rad bi se vrnil – k ženski?«

»Seveda bi, ampak nazaj ne smem. Takoj bi me zaprli.«

»Ne, če dobiš prepustnico.«

»Že, toda kje naj jo dobim?«

»Ah, Charlie... Zakaj ne vprašaš mene? Lahko sem zelo prijazen, veš?«

Njegov izraz ostane resen. Če bi se mi zarežal v obraz, bi mu pokazal svoje, tako pa ne vem, kaj mi je storiti.

»Mi lahko zrihtaš prepustnico?«

»Ne.«

»Ne zajebavaj, Luigi!«

»Pomiri se, Charlie. Načrt imam...«

***

Po vsem tem kaosu potrebujem nove korake, novo smer, nov cilj.

Znanstvenikov plan se zdi izvedljiv: »Charlie, poslušaj. Za popotnico ti napišem prošnjo za pomilostitev, osebno priporočilo in za vsak slučaj dodam še nekaj – vstopnico, ki te spravi skozi vsa vrata.«

»Vstopnico za vsa vrata?«

»Pred odkritjem intergalaktičnih komarjev sem se ukvarjal s precej drugačnim primerom. Moj predmet je bila družba, zanimal pa me je problem neskladnosti motivacije ljudi.«

»Problem neskladnosti ljudi?«

»Problem neskladnosti motivacij, Charlie. Ko sem končno zasnoval formulo popolnega družbenega sistema in bil ves presrečen, da jo spravim v svet, ki poka od želje, da ti napravim nova usta-«

»Kaj?!?«

»Nič, Charlie, pozabi. Hočem samo reči, da sem odkril perpetuum mobile človeštva, ki se hrani s totalnim uspehom in ga hkrati tudi proizvaja. Celo župan ne bo vztrajal pri svojih napakah, ko mu pride v roke ta dokument, ker bi konec koncev tudi on profitiral... Veš, namenjen sem bil v mesto, da ga končno razsvetljim, ko zagledam liso oziroma stopinjo inkognitnega komarja in novo luknjo za povrh. Charlie, sploh veš, da se mi je zdela takrat še bolj črna kot sicer?«

Doktor molče izgine za par minut v svoj kabinet. Raje stopim korak proti izhodu, kot bi mu sledil. Ko se vrne, mi ponudi kuverto. Sežem proti njej, pa jo umakne. Zahteva, naj mu obljubim, da ne bom poškodoval pečata z žigom Zveze znanstvenikov.

»Kot da ne vem, da s tem nepremišljenim dejanjem izničim kredibilnost pisma!«

Luigi pa me iznenadi za nadlaht, da se komaj rešim njegovega prijema: »Ne bi raje ostal in mi delal družbo? Tu si na varnem...«

Svoje koščene prste nevarno približa mojemu obrazu: »Lahko igraš igrice na mojem računalniku, Charlie.«

Odskočim in se podvizam iz sobe: »Hvala, Luigi. Zbogom!«

»Premislil sem si. Ne hodi, vrni mi pismo!« obstoji sključen.

Še vedno steguje kremplje proti obrazu, ki sem ga umaknil pravočasno in se že precej odmaknil od njegovega dosega: »Ime mi je Žiga Bianco. Odkrili so me s flašo in od takrat se rešujem sam-«

Zaloputnem z vrati in za vedno utišam moledovanje norca, ki preglasi tiho pomirjajoče predenje ogromnega brezbrižnega aparata. Lahko se vrnem domov! Še vedno se lahko poslovim od Ane, se ji opravičim in to.

***

Opoldansko sonce mi pošilja svoje žarke. Celo grmičevje se mi nazaj grede ne upira. Ko sem bežal, me je želelo ustavit, tokrat pa me veje božajo, se odmikajo, mi spotoma šepetajo, ko vetrič igra nanje melodijo blagoslova.

Oblak nad menoj je nadel podobo belega petelina, ki ima namesto glave ogromno oko. Ne samo, da se oko poda njegovi veličastni roži, temveč se zdi kot da me spremlja in varuje. Prav je, da ga zabeležim na pročelje prve podrtije z odkruškom strešnika. Naj bo grb nove, zlate dobe.

Mravljinci mi zlezejo pod kožo. Slišim v prihodnost, slišim množice, ki me pozdravlja kot glasnika vseuspešnega sveta in pravega odrešenika. Moj korak je lahkoten, telo se tokrat ne upira naporni fizični nalogi.

Zvečer naberem suhih vej in se utaborim na lokaciji, ki ne bi smela biti več daleč od mesta. Ognja mi pa ne uspe zanetit, ker je mojemu vžigalniku zmanjkalo plina in tožeči želodec utiša šele sen, saj si ne morem kaj, da bi verjel divjemu jagodičevju.

Prebudi me rajanje pijanih in zadrogiranih policajev. Patrulja je zašla med prostrana zaraščena polja. Hlad mi gre do kosti, zato ne smem odlašati.

Hitro se prerinem skozi zadnji grm, ki me ločuje od stika s civilizacijo. Sem neustavljiv. Vodijo me poživljajoči spomini na Anine tople ustnice.

Modrim možem pomaham v pozdrav: »Fantje, fantje! Prinašam dobre novice za župana in vse nas!«

Obraz najmlajšega in najbolj radovednega od njih mi stopi nasproti. Bebavost njegovega obraza omili pijan nasmeh s pridihom nedolžnosti, ko dvigne kopito avtomatske puške, da me odkrito zaboli do nezavesti.

***

»Ljudje smo sužnji svojih prepričanj,« se oglasi nekdo iz sosednje celice.

Ne vidim ga, vendar na podlagi njegove hripavosti ocenim, da gre za starejšega moža.

Odkar so me zajeli, čepim v majhni celici in čakam. Čakam dolge ure, neskončne dneve in noči, da me končno odvedejo pred župana. Toda nič. Edini človek, ki ga vidim, je nemi paznik, ki se dvakrat dnevno neodziven sprehodi mimo rešetk moje samice. Tudi starec v sosednji celici čeblja sam sebi in se ne odziva na moja vprašanja.

Edino, kar me ohranja, je obujanje obraznih potez ljubljene Ane. Občasno se zgodi, da omehča od trdega ležišča zakrknjeno telo. Pri razumu me ohranjajo spomini na oči, ki so s pogledom sposobne obuditi mrliča. Ko bi se tega vsaj prej zavedal. Vhodna vrata stanovanja bi bila vedno zaprta... Ah, ne samo zaprta – zaklenjena!

Dvakrat na dan mi stražar skozi vodoravno režo poda aluminiasto skodelo vode in za kosilo razkuhano bedrce, za nekaj požirkov kurje župe, za zajtrk pa dve kuhani jajci, da imam kokoši dovolj za vse življenje.

Paznik se ustavi pred celico. Prehiteva z večerjo? Odmake se na stran z ukazom, naj si ne drznem vstati iz postelje. V njegovih rokah ni predelane perutnine. Namesto obroka zagledam obiskovalca. Od zadnjega javnega nastopa na trgu se je župan vidno zredil.

Njegov podbradek veselo drhti kot stopljena žolca pod jeznim obrazom: »Kdo sploh si, pankrt nemarni! Kako si drzneš poslati takšno sporočilo svojemu županu, meni, kako si drzneš! Moja mama je čista in moralna ženska in za to žalitev boš visel, pankrt ušivi!«

»Gospod župan, res ne vem, o čem govorite,« se branim.

V odgovor mi pomoli podbradek, se zasuče na petah s presenetljivo spretnostjo in odide od koder je prišel.

»Imaš jajca, ampak vseeno,« mi prišepne paznik, ko se prepriča, da je mogotec odšel: »le kaj si mislil, da greš blatit ugled matere našega vsemogočnega župana in to njemu v fris?«

V njegovem pogledu prepoznam upanje, upanje zame. Morda pa le obstaja pot iz tega sranja...

***

Stražar me zmoti med pripovedovanjem moje zgodbe: »Kdo je pobegnil? Ana?«

»Ana je punca. Mačka, gospod...«

Zavzdihne in pogleda na uro, zato preskočim na pretirano krvavo-rdečo večerno zarjo, na beg in pohitim v zapuščeno tovarno, na bičanje vej in praskajoče trnje in na nevidno blato, ki je od mene zahtevalo poslednje atome moči v zameno, da me pusti naprej.

»Veselilo me je, toda pošteno mi že kruli v želodcu,« me paznik ustavi.

»Toda gospod, ko bi vi videli računalnik, ogromni super-računalnik, ki se je osvobodil človeškega vpliva!«

»Super-računalnik, praviš?«

»Odkar so ljudje zapustili tovarno dela na svojo pest in ne moreš verjeti, kaj vse počne s svojo svobodo...«

»Na primer?«

»Na primer to, da pozna vse odgovore. Prepričan sem, da je v prostoru pod njim ogromni tiskalnik, s katerim je povezan. Od spodaj sem slišal glasno štancanje in mislim, da brez premora tiska denar.«

»A-ha, torej s predvidevanji tratiš moj čas, baraba!«

»Kaj drugega bi počel računalnik takšnih proporcij v poslovnem objektu!«

»Hja, denar... Misliš, da je natisnil veliko – denarja?« ugrizne v vabo.

»Štancanje ni niti za trenutek potihnilo. Si lahko predstavljaš plaz bankovcev, ki ped za pedjo požira kletne prostore drugega za drugim?«

»Seveda. In ti si ga pustil pri miru in se raje odpravil nazaj, da ti nataknemo lisice in te za zgled obesimo na sredi trga, ha!«

»Pomagaj mi. V zameno te odpeljem tja, da si ga razdeliva.«

»Misliš, da sem tako zelo neumen, kaj?«

»Daj mi list papirja in svinčnik, da napišem sporočilo za Ano, ti pa ji ga odnesi na naslov, ki ga napišem na hrbtno stran, potem me spustiš, jaz pa te odpeljem tja...«

»Ne morem verjeti-«

»Pomisli, čez glavo boš imel vsega in nikoli več ti ne bi bilo treba prenašati kurje župe in županovih muh.«

Paznik za trenutek povesi pogled: »Kurja juha mi res že pošteno smrdi... Ampak to moram vseeno prespati,« in mi pokima v pozdrav.

***

Predrami me enakomerno stopicljanje. Nekdo prihaja, toda na srečo gre za gibanje srne, plašne živali. Ritem paznikovih drobečih korakov je enakomeren. Prekine ga kratek počep pred mojimi rešetkami. Za njim ostaneta svinčnik in prazen list papirja. Pridušeni koraki izvenijo še preden utegnem vstati iz skromnega ležišča, ki tako kot jaz – ujetnik, nima pravice do vzmetnice.

Draga Ana, odpusti mi.

Gledam v zapisano poved. Sicer sem začel z opozorilom, potem pa ugotovil, da je raje ne vznemirjam s koncem sveta in intergalaktičnim insektom, da ji nimam kaj povedati, kar je ne bi prizadelo, zato sem prvotno besedilo raje prečrtal. Odtrgal sem manjši nepopisan del lista in nanj napisal to kratko opravičilo, in ga naslovil s hišno številko najinega skupnega stanovanja, v katerega ne stopim nikdar več.

Sprijaznim se z vsebino poslovilnega pisma Ani in ga predam pazniku. Popade me silna utrujenost. Podležem ji, ko je sporočilo že na poti.

Pred menoj stoji množica meščank in meščanov. Smo na mestnem trgu in vsi strmijo vame. Zavem se, da so moje roke za hrbtom zvezane in ko se prestopim, pod menoj zaječi utrujeni pod.

Na leseni konstrukciji nisem sam. Na moji desni stoji zamaskirani hrust. S težavo in z mehkimi koleni pogoltnem gosto kepo, ko mi pomežikne v pozdrav.

Tudi na levi začutim nekoga. Zasukam glavo še tja in zagledam orjaka, zraščenega z odrom. Tu je samo zato, da zadrži moje težko življenje, dokler iz njega ne izpustim duše. Pri vsem tem je najhujše, da se ne morem pobotati s svojimi ljudmi, ki jih pomiri edino moja smrt.

Rabelj me pahne v naročje orjaka in jez popusti pod pritiskom zadrževanja čustev občinstva. V dekletu, ki začne skandirati prepoznam Ano, čeprav nosi kapuco. V grlo se mi naseli naslednji cmok, tokrat prevelik, da bi ga spravil navzdol po požiralniku. Tudi ostalim se zazdi primeren trenutek, da se ji pridružijo in vsi brez izjeme navijajo zanj – za rablja.

Hrust me nastavi na sredino lopute ob bok lesenemu orjaku. Množica vzklika vse glasneje. Rabelj mi okrog vratu zategne visliško vrv.

Moji ljudje obvladajo bonton javnih usmrtitev. Skandiranje utihne čim moški s prekritim obrazom dvigne desnico v zrak.

Čez nebo zadoni v frekvencah, zemeljskim nevihtam neznani grom. Na stotine obrazov je upirjenih v nebo.

Stopim na prste kot mogočni, a oskubljeni petelin zakikirikam svoj: »To, muskit, to-o-o-o! Pocuzaj ta svet!« in padem skozi loputo v svojo celico, da ves moker skočim pokonci.

Moje skrbne dlani se samodejno prepričajo o stanju preostalega telesa, ko možgani še tehtajo med resnico in lažjo.

***

Preoblačim se v rezervno uniformo paznika, ki straži s hrbtom sloneč na rešetko moje celice. Očitno poklicna hiba, sicer je brezkrben in mi zaupa, da so pazniki dogovorjeni. Drug drugemu ne skačejo v zelje pri obstranskem zaslužku s posli, ki jih sklepajo z zaporniki.

»Kaj pa župan,« ustrelim, preden premislim o možnih posledicah.

»Njegova ne mara, da bi se udeleževal usmrtitev. Nikogar ne bo brigalo, ko bo namesto tebe bingljal kak klošar. S fanti nastavljamo tipe, ki jih nihče ne bo pogrešal. Sirote, v bistvu,« dobim izčrpno pojasnilo.

Okrog poldneva dva uniformiranca neopažena zapustiva mesto. Pobeg je tako preprost, da se ga skoraj sramujem. Skoraj obžalujem, da nisem ubral drugačne karierne poti, ko je še bil čas za te reči. Vsake toliko bi lahko pogledal stran in izvršil kakšno manj prijetno povelje in živel prijetno, brezskrbnejše življenje. Lahko bi vsaj poskusil. Morda bi uniformiran zares užival. Toda ne morem si kaj, da ne bi pomislil na ubogega starca, mojega soseda v kehi in na njemu podobne, ki ne znajo trgovati s svobodo...

»Si prepričan, da se ne vrtiva v krogu?« vpraša paznik, moj rešitelj, ki se je predstavil kot Šmon.

Odkar sva prestopila v podeželje in najine podplate prepustila nežni travi, se tudi sam sprašujem o tem, kam pravzaprav hodiva. Pešpoti in stezice so mi neznane in vsi grmi so enaki, tudi če bi se želel prebijati skozi njih, da bi se po isti poti vrnil v Luigijev laboratorij.

»Ne skrbi, Šmon. Vem kaj počnem,« skušam ostati miren.

Je molčeče sorte. Od njega sem izvohal le to, da ga moja svoboda ni stala počenega groša. Nadomešča ga njegov žlahtnik, tako da mu še dopusta ni treba koristiti.

Očitno verjame temu kar sem mu natvezil v zvezi z mega-računalnikom in natisnjenem denarjem. Ko pa ugotovi, da je vse skupaj velika, mastna laž, se potolaži z mojo krvjo.

Strah je odličen motivator in dejstvo, da je moje življenje v rokah Šmona, ki ga obleka in naziv povzdigujejo nad zakonodajo, je superživilo za strah, vendar začuda hkrati pospešuje pretok mojih misli. Ukrepati moram!

»Škoda, ker nisva štartala ob polnoči,« razmišljam naglas: »morala bi upoštevati, da sem zadnjič do tovarne pritekel za življenje.«

»Vsak čas se bo začelo večeriti... Sigurno sva blizu?«

»Sva, blizu sva, ampak je vseeno bolje, da se utaboriva, da ne zalutava v temi.«

»Bianco, če me nateguješ, te pri priči ubijem.«

Med hojo ročaj pištole za njegovim pasom pokima tej izjavi. Nekako moram do nje in ga počiti, preden se naveliča izleta.

»Sestradan sem,« potoži Šmon: »nabral bom suhih vej, ti pa mi zrihtaj kaj dobrega za pod zob!«

»Razumem, super ideja!«

Šmon me pogleda, kot bi pred njim stal prekrit z drekom: »Kaj čakaš, poberi se mi nabrat jagode.«

Ne spusti me izpred oči. Celo med pobiranjem vej drži glavo pokonci. Zakaj niso v moj oddelek nastavili zelenca, ki bi bil manj pozoren?

Ustavim se pred visoko zelnato rastlino, ki je prekrita s sočnimi jagodami: »Šmon, upam, da imaš rad črni ribez... Imaš kakšno vrečko?«

»Ne drzni si zobati češenj, preden se jih ne najem,« mi zabiča, ko stopi bliže in mi poda torbo: »si prepričan, da je tole ribez, nekam velike češnje so?«

»Seveda je ribez. Na policah se skrči, ker izgubi nekaj vode, to je to,« mu odgovorim, čeprav se na te reči ne spoznam in skušam prepričati sam sebe.

»Potem jih pa jej, da vidim,« mi ukaže.

Z zavlačevanjem se lotim prve. Njen sok ne draži mojega jezika. Pravzaprav je blag in sladkast.

Po peti ali šesti jagodi, tik preden jih začnem suvereno metati v usta, me ustavi: »Dobro, dobro, dovolj imaš, pojdi zakurit!«

Šmon jih začne trgati in se izgubi v njih. Ne preostane mi drugega, kot da čimprej postavim ognjišče in počakam, da se Šmon nažre. Želim si, da bi bil v plodovih strup.

»Dovolj imam zaenkrat. Glej, da mi jih pustiš dovolj za zajtrk!«

»Končno,« mi uide iz ust, vendar je Šmon sit in se mu ne da ukvarjati z opazko.

Potem se, še preden pridem do ribeza, spomni, da je žejen in me pošlje po vodo, ker je čutara pač prazna.

Svetilka trepeta, ko mi jo poda iz vojaškega nahrbtnika, ki ga sedeč ob ognju drži med koleni. Željo začuda izrazi vljudno. Grem, da ugodim prijazni besedi. Ta žeja mora biti iskrena, neomajna in močna.

Po visoki travi počasi puščam spiralo v kateri bi se pozorna ptica, ki bi se vanjo zagledala z neba, prav lahko izgubila. Moji obhodi postopno zmanjšujejo taborni ogenj. Odkar je Šmon omahnil nazaj in začel hlastati po zraku, sem pozabil na misijo in moj beg v večer je na silo zadrževala teža situacije, ki mi je pravzaprav omogočila to novo priliko.

»Vode... Vode... Bianco, prosim te...«

Ustavim se, da preverim prisluhe. Lahko bi se z mojim ušesom poigral šelest, toda danes se večerni veter sprehaja drugje. Je to, kar slišim zares glas takšne stiske, ali je vlogo dirigenta prevzela smrt in poslušam intermezzo pred umiranjem?

»Ne čutim leve roke,« ugotovi Šmon, ki zdaj poskuša do zraka kot izčrpani pes.

Ko stopim do njega, me najprej prizadanejo smrdljivi plini, ki puščajo iz mojega rešitelja. Šmonova usta je potegnilo v groteskni vhod jame. Njegovi roki počivata, kot bi zaspali med masiranjem želodca. Z varne razdalje ga pregledam. Onečedil je svojo lepo uniformo. Od ust se daha skoraj ne zazna, toda srce mu še divje utripa.

Žal mi je, da sem si popoldne med sramežljivim ogledovanjem visokih, močnih vej želel, da bi nesrečneža po vrvi okrog vratu potegnil mednje. Popolnoma nemočen je in nezavesten, ubog.

Njegova pištola mi ne zaupa. Vzamem jo iz usnjenega toka, pa mi začne poplesavati sem in tja. Čeprav diham globoko, vseeno zgrešim. Tega ne morem gledati!

***

Hodim kar se da hitro. Prevzemajo me mravljinci. Širijo se in mi pod kožo črpajo dragoceno energijo. V mišice mi kopljejo rove utrujenosti in v drobovju me črviči. Za mojimi očmi se je naselila megla in tako grozno potrebujem požirek, samo požirek, en hladni kozarec osvežilne vode z zarošenim hrbtom. Tudi s pomočjo svetilke komaj vidim kam stopam.

Kako daleč je jutranji svit?