Orhideja

Nisem vedel, da ste na socialnih omrežjih. Se gimnazija seli na fejsbuk?

Odgovorila je tretji dan, in sicer z vprašajem. Enim samim. Bil sem malce razočaran in bi ji najraje takoj zaupal, kdo se skrivam za izmišljenim uporabniškim imenom The-man-beast-Sexplosion. Toda izobražena dama, pomislim, gotovo obožuje intrige.

Kolikor vas poznam, bi stavil, da še poučujete jezik in vam je to pač pisano na kožo... Vaš bivši dijak sem, Žiga Bianco, ustrelim kozla v naslednjem sporočilu.

Nič pretresljivega se ni zgodilo v teh nekaj letih, odkar sem opravil maturo. Še vedno se je drži priimek moža. Poročena, umirjena dama. Bliža se Abrahamu, jaz pa že močno dvomim, da bo kdaj pristala na konici mojega jezika.

Veš, pisal sem ti, da te okregam, ker zaradi tebe nisem dosegel svojega srednješolskega potenciala, zajebem.

Ne odpiše. Postajam nestrpen in skoraj opustim vsak up, da bom kdaj z njo užival sadove intime, ko tudi naslednji dan ni bilo novega sporočila. Tretje jutro od poizkusa, da vodo obrnem na svoj mlin, vstanem neprespan. Vonj jutranje kave je prav tako brezvezen kot vse ostalo. Kljub zaobljubi s prejšnje noči, da se ne prijavim več na spletni portal, sem storil prav to. Nisem vzdržal, slabič.

Ne morem verjet; prejeto sporočilo! Neprebrano. Njeno. Srce mi vztrepeta. Strah pred zavrnitvijo udari preden odprem pošto. Kaj če me ima za zmešanega? Kaj če sem zmešan? Gotovo želi, da jo pustim pri miru. Pustim pri miru, če ne... Zajamem sapo. Sedem sekund vdiha in sedem izdiha, ki se sklene v kliku na levi miškin gumb.

Zgoden sem. Zvijem še en čik in mimogrede skočim v pajzelj. Prsata, okrogla študentka za šankom me vpraša, če mi lahko pomaga. Težko. Naročim špricar. Velik. Izpijem ga kot da ni nič še preden natakaričin podbradek utegne odvibrirati v stanje mirovanja. Špricar mi pride v glavo, ko se približujem dogovorjenem mestu. Pristala je na to, da ji ob kavi pojasnim, kje tiči njena krivda za mojo zavoženo izobrazbo.

Njen nasmeh in pred kratkim zaužit špricar razorožita uvodno nelagodje: "Kaj vas muči, kolega Bianco?" me vpraša po pozdravu.

Iz nahrbtnika potegnem poročilo, objavljeno 3. decembra 1992. v New York Times in ji ga ponudim.

Novica nekega dne veselo zašušlja v objemu blazinic njenih dolgih, nežnih prstov: "Kaj je to?"

"Vidiš, gre za dokaz, da nas - moške - ejakuliranje izčrpa, nam krade energijo in nas celo ubija," povzamem.

"Prosim?"

"Vso gimnazijo sem te opazoval in te priklical, ko sem ležal v postelji, razumeš?" ji zmeden pojasnim.

Zareži se iskreno, nezadržano, kot sraka, da pokaže vse kiljave zobe. Prizor za trenutek ugrabi mojo pozornost. Predstavljam si, kako me grizlja s temi prevelikimi, a zanjo ravno pravšnjimi zobmi. Začutim rahlo rdečico od sramu nad nespodobno mislijo. Hkrati zarinem roko v žep in dregnem v točko, ker sem rahlo nabreknil v slepo ulico.

"In kaj bova zdaj- glede tega?" v njenih očeh vidim komaj viden lesk.

Ustrašim se. Ne vem, kaj naj storim. Pogledam naokrog in zagledam okno svoje sobe. Saj res! Tu stojiva zato, ker sem blizu doma. Sem sem jo povabil, da ji postrežem s kavo, da se z ulice in tujih pogledov umakneva v stanovanje.

Ko stoji sredi sobe in se razgleduje, sprehodim pogled po njej. Čisto nič se ni spremenila. Povabim jo, naj sede in se razkomoti, medtem ko kuham kavo. Spodnjice mi utripajo. Vrnejo se lepi spomini tja med srednješolske klopi, ko je stala pred tablo in razlagala o bogve čem. Vsa moja pozornost je bila usmerjena tja, kjer so pustile pečat njene preveč navzgor potegnjene hlače; njen mesnat cvet se je izrisoval, da sem ga lahko skoraj videl čez vse odvečno blago. Bila je res nekaj posebnega. Še vedno je izžarevala šeksapil, nekakšno energijo, ki je dušila njene napake. Majhni dojki, židovski nos in prav vse njene gubice so se ji podale. Vrenje vode me predrami. Na konici začutim hlad predsemenskega soka, ki se mi je nabiral na spodnjicah.

Sedela je za računalnikom in preverjala novice. Natočil sem nama kavo in tuhtal, kaj bi rekel. Rešila me je in začela z vsakdanjimi vprašanji. Vmes sem zvil smotko, stopil k oknu in prižgal. Stal sem z bokom proti oknu, da sem lahko ohranjal stik s pogovorom in hkrati puhal dim iz sobe.

Vstala je in prišla pogledat razgled. Čez hrbet me je prijetno zaščemelo, ko me je mimoidoča nežno podrgnila. Stala je tako blizu, da nisem videl njenega profila, ampak teme njene lepo oblikovane glave. Razgledovala se je in na skrajni levi zagledala grad. Stala sva obrnjena v isto smer. Iz njenih las veje prijeten duh po kokosu, ko se izboči in me vznemirjenega, nabreklega vklešči med svoji ritnici. Trznem, pa me takoj ustavi njena dlan na mojem križu.

"Si v redu?" jo zanima.

Stojim kot lipov bog. Preden se zavem kleči ob meni. Oči ji žarijo, ko jo zmeden gledam. Nasmiha se z ustnicama tik pred mojim in okamenelim.

"Sekundica," skoči do svoje torbice.

Ugibam kaj neki je v mali vrečki, ki jo nekje iz torbice potegne na plano. Spet kleči ob opazovalcu, ki samo nemočno opazujem in se sprašujem, kaj neki bo počela z mano.

Drobna, sladkasta zrnca pokajo, skačejo v vse smeri z njenega mokrega jezička. Ščemijo me, da komaj zdržim nepopisne užitke. Klecnem. Spet in spet. Pobegnem ji par korakov nazaj in se zvalim v posteljo. Miže globoko zajamem zrak. Ko odprem oči, se slači. Skušam se umirit. Stežka zaprem oči. Globoko dihanje brzda utrip srca. Stopi na posteljo, stoji s stopali ob mojih ušesih, me nagajivo gleda, ko mi jo izmenično razkazuje in skriva pod dlanjo. Mesnata je, prav takšna kot sem si jo vedno predstavljal. Lahko bi jo nastavljala v vseh pogojih,

celo v Sibiriji
ali Laponcem!

Začne se nekje v križu. Nežno drgetanje, ki me ohromi, migetajoč prevzame nadzor navzgor po hrbtenjači vse do glave in se končno naseli v prestolnici lobanje. Popolnoma premagan obležim, in brez moči. Drgne jo ob moj obraz ujet med njene gležnje, vitke in drhteče. Valovanje v ritmu, ki ga vodi njena sla. Izgubljam stik z njenimi ustnicami, ki mi ga nežno in nesebično sesajo in poljubljajo. Kot ne bi bil več jaz – ne zavedam se ničesar. Utripam in migetam v nepopisni ekstazi. Ekstazi, ki je trajala še dolgo potem, ko si je z ustnic obrisala mojo sled. Skoraj brez moje navzočnosti. Oblekla se je, se uredila in se zelo prijazno poslovila. S strastnim poljubom na moja drhteča usta. Okus in vonj njene naslade je iz kože mojega obraza in brbončic jezika vel tako močno, da je popolnoma izbrisal grenak priokus slabe vesti, medtem ko se je vračala domov skuhat kosilo za štiri.