Življenje ni pošteno. Polarnega vlaka ni bilo od nikjer. Tudi Rudijev tank se ni prikazal. Pravzaprav niti ne ve, da ga ima, a je mavričen in strela srčke: »poooh, poooh,« pojasni Tina.
Tako je bilo včeraj.
Danes pa me v skladišču spremljajo nenavadni, skoraj grozljivi klici, prej šepetanje venzemaljskih Siren: »Yooloo, yooloo,« nato violina. Zacvili dvakrat in sunkovito, in upanje, da so nekje za temi stenami po katerih namesto krvi kroži amoniak, da jo hladi, ohlaja, in upanje, da je za temi stenami izgubljeno sireno popadla nenasitna sla in sanjarjenje, da bi si okrog utrujenega prezeblega prsta ovijal izmuzljive kodrčke, sivkasto-zlate, v barvi prežganke, ki bi me ozdravila in mi vrnila voljo do dela. Ljubezen do hladu in manipuliranja z mlečnimi artikli.
In že se vest mi oglaša: »Toda Žiga, črevo ni vajeno mraza. Prehladil se boš v hemoroid in ti rit odpade, se v Žale prestavi...«
»Jaz nisem moja rit! Moja rit je del mene!!!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar