še ena pošast iz omare

Rdeča pošast je zbirka kratkih zgodb Roberta Šabca.

Zgodbam na momente primanjkuje fantastike, saj so kot bi bile vzete iz dnevno informativnih oddaj samo grobo obdelana literarna tema.

Pisatelj se namreč v zvezi s psihologijo protagonistov obnaša kot da so romantični junaki, ki delujejo v skladu z naravo: “Dogajanje v njegovi glavi bi lahko primerjali z” vremensko napovedjo orkana v Srednji Ameriki. Posplošitev občutij in miselnih procesov junakov je glavni razlog za lahkotno branje Šabiča, ker posploši besedišče, ki bi sicer moralo posegati po ožjem orisu ekonomsko socialnega vidika potrošnika-delavca.

Na eni strani torej močan upor gospodarski politiki Zahodne Evrope in klic k odstranitvi simbolov moči – tudi za ceno kršitve konsenza zakonodaje. Ker ta tako ali tako ne velja več in se poslovni svet obnaša kot bi držal sodno in izvršilno oblast v svojih rokah.

Na drugi strani usode marginalcev: posiljenega ministranta, rekreativnega uporabnika drog, kralja Matjaža, brodolomca, neznanega vojaka, ki bolj ali manj efektivno vstopajo v poslovni svet in podpirajo prej nakazano trditev: kot je, ne more ostati.

Knjiga tematsko ni plažno branje, morda bolj informativni zbornik človeških nekrivic – ki so že skozi časopisje postale del realnosti – dokumentarno naracijo časopisne reportaže torej umesti v krog literarnega ustvarjanja s tem, da se postavi v vlogo vsakokratnega nosilca dogajanja. Liki hudobnežev so preprosti: pohlepni so zaradi pohlepa. Na nasprotnem polu so delavci, ki predstavljajo silo pravice in jo brez pomislekov (ki bi jih znali racionalno utemeljiti) vzemajo v svoje roke. Njihov edini čut je etični.

Ob tem pomislim na ameriške junake (ang. hero), katerih funkcija v akcijskih filmih je, da utrjujejo tri stvari: vero v moč ljudstva, svobodo do izbire in upanje na boljši jutri. So v rokah tistih ideologij, ki nasilje nad človeštvom vzdržujejo.

Pisatelj se na nek način sooči s to ideologijo, a ne kot bi pričakovali v skladu s svojimi levičarskimi sporočili, temveč na simbolni ravni: oblast na ravni vladarstva degradira in obenem premakne ekvilibrium metafore boja za svobodo na stran neznanih individumov zgodovine.

Kar je zanimanja vredno je medij plažne literature skozi katero Šabec pripoveduje. Njegove zgodbe na čase delujejo kot bi prepisoval prej omenjene filme, v čimer načeloma ne vidim problema. A Šabec s takšnim obravnavanjem posploši junake do te mere, da so na koncu vsi le etikete s popredalčkanimi občutji, ki jih vse do zadnjega spremljajo nočne more in iracionalno nasilje. Ki v tem smislu ni enako nasilju brez koristi (npr. Tujec), temveč nepremišljen izbruh afekta razžaljenih posameznikov. Gre torej za boj z mlini na veter, včasih bolj podoben uriniranju v veter.

V oči bode bizarno razmerje težavnosti teme in lahkotnega sloga, poleg manjših kompozicijskih spodrsljajev, v katerih suspenz ni dokončno izkoriščen (podrobnejša analiza in utemeljitev).

Revolucija naj bi prinesla spremembo ali vsaj up vanjo – Šabec pa kot da že na samem začetku omahuje in se v grozovitosti dejstev, ki jih navaja, postavlja v vlogo delavca, ki mu je šele treba predočiti razlog za upor.

Knjiga se hitro bere in je primerna za vse letne čase, ne zgolj za poletje.

Priporočam vsem, ki o krizi ipd. raje berete v fikciji kot v časopisu. Za nek žanrski presežek (v smislu trilerja, ZF, kriminalke … gnusljivka se mu namreč edina posreči) se bo treba odpraviti kam drugam. Obenem je knjiga zanimiva zbirka idej, ki v bulgakovsko kafkovskem portfoliu kažejo groteskno podobo ljudi.