šodr

Začelo se je s polno luno.
Vedno se ima začenjat s kakim postranskim dogodkom v naravi, kateremu bi, če bi ugibal, stara ljudstva pripisovala več pomembnosti kot kdaj doslej. In če bi še naprej natolceval, so verjetno služile praznične požrtije prav temu – odganjanju malodušja. Žrl sem torej več kot prejšnje dni, ko me je prevelo tisto evforično veselje, ki mu kar ni kraja in v katerem so vsi ljudje dobri in zgledni in se ljubijo, četudi tudi v tem času kujejo zle naklepe proti tebi, pa jih nekako ne opaziš, kajti čustven zanos je premočan, da bi se mu ne prepuščal. Iz dneva v dan tako. Potlej pa čakaš luno. In vsako noč strmiš sredi polja v jasno nebo, zvezd sploh ne opaziš, ker te drži luna za očesna zrkla in ti jih ima zdaj zdaj začarat s svetlobo. Tako v pričakovanju, ko pa se končno izdebeli, je že prepozno, kajti v vse to čakanje si vnesel toliko nejevolje, da ko doseže pričakovani vrhunec, ti je samo še odveč. Več od napetega pričakovanja je samo še neznosnost pričakovanega. Saj nihče noče strmet v polno luno.

Takrat so ljudje postali odurni. S prijateljem sva ravno použivala vsak svoj delež mdmaja in čakala na prvi val, ki ga željno čakaš, samo zato, da te potlej zabije v prsi in glavo od česar si ne opomoreš dobre četrt ure. Biti sam v svoji glavi, ampak vedno z neumestnimi spomini in občutji, ki si jih doživel kdo ve kje in kdaj in jih nikoli nisi cenil, šele ko se ti je zamravljinčilo po starih dobrih časih, po pogrešanjih in po nasladi. Mogoče, kdo bi vedel. In potem naj bi te odnesla glasba. V katero vesolje, se vprašaš, ampak takrat čar že mine, saj si ravnokar ugotovil, da ni drugega kot skupek beljakovin in nekaj živcev, pa da o enem jebenem receptorju ali dveh sploh nimaš pojma. Ljudje, pijani in zadeti od kdo ve česa, nikoli si nisem bil glede tega gotov, se ti pa znajo priskutit s svojim poskakovanjem in rogoviljenjem, z žvižgi in vzkliki, ko jim nad glavo visi napis sponzorja in ima didžej manj občutka za ritem kot varnostnik, ki te zaradi prižganega cigareta v enakomernih sunkih strpa skozi vrata. In zunaj jih je še več. Zalimanih s celim telesom eden na drugega, si drgnejo genitalije ob okončine in zaprte oči obračajo proti nebu, goltance odpirajo v prazno, napihnjeni z žaltavimi vzdihi in morda čutijo ob tem svobodo, ko pa jih obenem drži prav za edini organ, v katerem so sposobni najti delček užitka. Ko jih naženejo, se naložijo dolge kolone ponesrečencev na avtobuse ali vlake, proti domu, ali samo proti naslednji postaji, da naslednjega dne lahko blebetajo, kako so videli delat se dan.

To je bilo potovanje. In cilja nisem videl odtlej. Enkrat sem sanjal in se še nisem prebudil, morda niti ni mora, ali tudi kaj lepega si nisem več znal naslikat. Ko mine veselje in ko je s priokusom gnusa razgovarjat z neznanci ali strankami ali domačimi in veš, da si samo še med tako imenovanimi kolegi, tak kakor si, to je vesel in nasmejan, četudi bi najraje vsakomur zaukazal takojšen izgon iz države, ali vsaj iztrebitev do zadnje kaplje potu, je to verjetno samo eden od načinov, kako si lagat. Hotelo je bit brez histerije. Hotelo je bit sproščeno in nasmejano, zajebancija namreč ali vsaj užitek, a kaj hočeš, ko pa mora vsakič znova prit polna luna in ti zagabit ves svet.

Ona je takrat čakala na menstruacijo, sploh ne mesečine kot jaz. In je imela natančno preračunano: en teden jem kot prasica, en teden krvavim, en teden slabe volje, nato pride spet sreča. Njen račun se je izjalovil, moj pa v resnici ni kaj boljši. Obtičala sva oba, nepotešena od sreče in se trudila masturbirat vsaj za tisti delček minute užitka, ki je itak utripnil v prazno. Začel sem igrat z njo neko igro, njej se je zareklo, da ne more več čakat, meni je pa tako ali tako dol viselo, pa tudi če mi ne bi. Naj čaka na naslednjo krvavitev, naj bo ta vsaj iz srca, ne pa iz maternice, kakršno je želela.

Slej ko prej bi tudi svojo željo obrnil proti sebi, še posebno ko bi ne dobil občutka, ampak kar stvarno dokazilo na podlagi občutka, da se je nekaj zarotilo proti meni, pa ne celo vesolje, toliko pameti sem le še premogel, da sem že zgoraj ugotovil, da slednjega ni več kot za prostornino ene lobanje in da se ne širi ravno daleč, pa da za obzorjem ni baš nešto, isti kurac. Ker bi bilo pravzaprav lahko popolnoma vseeno in to me je morilo, ker si nisem mogel zatrdno odgovorit na preprosto vprašanje: če bi bil kdo drug, kaj ne bi bil še vedno samo jaz? In vsa podvprašanja, ki jih takšno sprenevedanje prinese. V tem je že pol zarote, da namreč nimam trdnega dokaza o njenem obstoju, kaj šele o obstoju samega sebe in da se na vsakem koraku varam, ko me samo čustva nosijo skozi življenje. Ona ni razmišljala o tem, ženske nikoli nič ne mislijo, še ko se jim prebudi delček misli v glavi, je ta vedno povezan s preprostimi izračuni o zelenjavi na tržnici in to vem iz zanesljivih virov. Zato sem sklenil vzeti vajeti v svoje roke, enkrat ne bodo drugi ljudje proti meni, temveč bom jaz proti njej, zjebal ji bom sistem, kolikor bi lahko rutino tako poimenovali in se proti koncu mojih poskušanj ne bo več prepoznala.

Načrt se mi je izjalovil, kajti minila me je prva vnema, takoj ko se je deklina vnela zame. Bi jo pa morali videt kako se je gnala. Nisem še videl živega bitja, ki bi tako hotelo nečesa, morda samo kako rastlino, ki obrača liste proti soncu, ni bilo dosti bolje. Bilo je kot bi posadil meto, jo pustil posušiti se, nato bi jo znatno zalil in ko bi si opomogla, bi ponovil postopek, v tretje bi ji naselil gosenice v gmajno, ki bi jo povsem požrle, nato pa jo zalival le toliko, da jo ohranjaš na nitki pri življenju, da namesto v liste in cvetove, investira samo še v korenine, v golo preživetje, če vam rečem. Ona je bila takšna v ljubezni in bilo jo je sramotno opazovat, njej pa je bilo verjetno še težje pri duši, ker se je znala videt od daleč in se ji je vsakokrat spahovalo, samo da je prišla blizu zrcala. Tako na kratko sem jo imel, da se je sama sebi gabila, četudi ji pravzaprav ni nič manjkalo. In da sem ji pobral vsak košček samozavesti, ki si ga je s trudom pridobila, verjetno ji v preteklosti ni bilo z rožami postlano ali pa je bila samo sramežljiva, da sem jo spet znova in znova skrhal, za to bi se plazila okrog mene in me prosila za še. Nekakšen mazohist, čustveno labilna oseba, ki je vse razlagala z luno in menstrualnim ciklusom. Pa v resnici sploh ni šlo zato. V resnici so ljudje že od vedno priskutni, le višina oblakov in količina použitih drog jih za nekaj let lahko storita znosne, četudi so le zaviti v meglico in ves čas motno poplesavajo pred očmi, kot odsevi v vodi – zapiha veter in se razblinijo v val.

Tako sva se enkrat po polni luni, takrat ko je še vedno upala, da lahko premaga svoje cikluse in nihanja v razpoloženju, takrat sva se peljala z avtobusom in mimogrede prisluškovala Angležem v zgodnjih dvajsetih potovat po Evropi, z nahrbtnikom in bojda brez denarja, ki niso potrebovali ne prenočišča, ne veliko hrane, ter vase zlivali enormne količine piva obenem, vedno pa samo en klik stran od očetovega bančnega računa, ki je bil itak nek pomemben direktor firme, kjer sami ne bi delali nikoli, saj se jim je ob naročanju kokakole dvigalo ob misli na multinacionalke in globalizacijo. Hipurji na vrhuncu in uporniki podkovani v razlogih, prepričanih, da je svet lep in naj takšen tudi ostane. Poslušala sva jih nevoščljivo in zaničevalno obenem, ona bi se tako rada zavlekla nekam in poginila, samo ne še zdaj, čez nekaj let, ko se izpopolni in doživi svoj delež sproščenih jajčec, pa če magari kar masturbira celo življenje. Nisem ji mogel dati prav, naj je še tako gonila svojo. Angleže sem hitro odmislil. Njihov mtvjevski sleng in stil oblačenja v pretvarjanju, da zunanji videz in higiena nista pomembna, vse je del podobe, dajati vtis, da ti je vseeno s torbico kozmetičnih proizvodov prav tistih firm, katere so njihovi starši vodili. Nihče izmed njih ni odslužil potovanja, vsi so ga doživljali, vsaj v kolikor sva dobro razumela angleško. In so smrdeli, temu ne gre oporekat, po prekrokanih nočeh in spanju na železniških postajah, vse za ceno stila življenja, morda za beg od odgovornosti doma, večinoma pa samo kot predah preden zaključiš diplomo, se ustališ, rodiš kup frocov in napreduješ v karieri. Danes kilometri, jutri stopničke.

Njeno moraliziranje me je uspavalo do te mere, da sem jo preklel. Skupaj s turisti in kvazi popotovalci, da ne zgubljam besed o delavcih. Samo eno je res, vesolje in nekje v njem nek satelit, kateremu dana lega je prinesla samo to, da bo že čez mesec dni polno obsijan in bom spet našel v tem zadosten razlog za paranojo. Najsi bo postranski dejavnik, jemat ga kot edinega, mi je v zadovoljstvo in uteho pred gobcači, ki jih moram tolikšno in tolikšno število srečat v življenju, da mi še občutje krivde vzbujajo. In sem jim v tem enak, le da sam ciljam na to, da se bo deklina zagnusila sama sebi, samo zato ker ni seksualno uravnovešena, in to v ničemer ni moj problem, kot nič drugega ob verjetju, da ti že vsak nebesni pojav zbudi toliko domišljije. Ko ni več za vzdržat, ti preostane to, kar sem napovedal na začetku: nejevolja, tesnoba, nemir, vse zgolj zato, ker se je pustila prepričat v histerijo, ki je zavela ob omembi nekakšnih popotovanj. Čeprav se sploh ne premika, razen v smeri svoje vagine, maternični vrat ji kaže pot in kar je na koncu tega, ne pa šele njeni možgani, katere je tako samoumevno jemala za začetek poti. Zgodba je vedno enaka in kot takšna nepomembna, forme nima, ker ji je nisem vsilil, pa se trudi in jeclja kakor ji drago, navsezadnje je vse zgolj izcedek njene pohote in še to zelo ubog.

Konca pa kar ni in ni. Prečrtat vse, zmetat na gnoj, ti je predrago, nikoli si ne puščat krvi, raje it v močvirje, pa naj pijavke opravijo svoje. Naj bo v mesečini ali ob belem dnevu, tudi če ga ne misliš, še vedno je, pa si čestitaj za takšno globino, ki je v resnici luža, le tako motna, da ji ne vidiš dna. Zaplest se v omotičnost užitka, kot pred orgazmom ali pri mdmaju, skozi glasbo, samo da dlje traja in se ni treba koncentrirat, da je konstantno. To bi hotel imet, jebeš strah, tesnoba je za krščanske slabiče, ki si dovolijo imet občutek krivde. Spoznat, da si bil nekje na pol poti ogoljufan, to ugotovit za nazaj in sprejet dejstvo takšno kot je, brez okoliševanj in opravičevanj samega sebe, ki se v vsem tem vrvežu niti ne najdeš, takšno sranje potem napisat in to nosit na plečih celo življenje, da se ljudje za hrbtom režijo tvoji naivnosti, bi moral bit pa res posrečena kreatura. Po vrstnem redu dojet dogajanje je predvsem larifari za študente, ki jih je v nekem trenutku presvetlilo, da življenje mora imet smisel in da se ga da razložit z logičnim zakonom iz ne vem več katere glave izpeljanem, pa kot bi bilo res pomembno s smrtno resnim obrazom v pijanem stanju razlagat stvari, ki si jih dojel enkrat nablojen in se zde sveta resnica, samo zato, ker nekaj časa deluje kot takšna. Ob naslednjem mrku vse propade in samo čakaš lahko, da pride naslednji, katerega slog lahko prekopiraš in ideje prevzameš. Vse vmes je natolcevanje. In tudi ti kratki stavki, izrečeni s takšno gotovostjo, te ne morejo prikazat v lepši luči, pa če se obdaš s sijem zvezd za povrh in se celo poskušaš povzpet na kakšen hrib, za katerega si ne upaš trdit, da ni samo izmislek, del procesa, ki so si ga drugi namislili proti tebi.

Neuporaben kos mišičevja, katerega edino veselje je v stresanju žolča vsevprek in bentenju čezse, da lahko ponoči lažje duše ležeš in zaspiš z roko med nogami, po več urnem onaniranju še vedno nepotešen, prepoten in v krču, ki bi moral bit naslada, pa je samo odveč in večinoma zgolj potrata časa, davek za kratek čas ljubega miru in trdnejši spanec. Da zjutraj spet lahko začneš hrepenet po venomer nedoseženem, pa naj bo noč ali dan, ali podoba slednjega, ves čas na dosegu roke. Jutri jutri, si šepetaš in vedno znova razočaran odnehaš in upaš, da boš lahko prenehal upat, želiš si ne želet, nečesa česar sploh ne veš definirat. Mogoče je res še najlažje ga očrtat okoli genitalnega predela in si mislit, da je to to. Za enkrat še. In še za drugič, do naslednjih menstrualnih bolečin ali katere druge banalnosti, ki ti služijo za mejnik med obdobji dolgočasja in drugih osnovnih potreb. Ona bo trdila, da je tako, ampak fafat ne upa, pa da se zakolješ.