our friends (ocvirkom prijazne strani)

ponedeljek, 3. september 2012

šodr 2


Mogoče bi si moral očrtat svoje življenje, ločit področja zanimanja med seboj in skonstruirat svet, v katerem bi povsem ločeno drugo od drugega obstajali vzroki in posledice.
Namesto tega bi se položil na eno od kontinentalnih plošč, ki bi jo na ramenih nosili otroci, zraven pa šivali nogometne žoge za naslednje prvenstvo. Plošča bi bila z jermenom privezana na nekoga, nek neviden indic, ki bi še vedno vodil niti in se niti ne bi mogel počutit osamljenega, ves čas odvisen od nekoga, da mi vrže pest drobiža za preživetje.
Njej je bilo jasno od samega začetka in tam sem jo pustil, zadovoljeno od bežne noči, ki je navsezadnje le ni preživela z mano, temveč se je namesto tega odločila za alkoholizirano stanje brez kontracepcijskega sredstva in ji ima preostat le še najbolj črni scenarij, ki si ga lahko zamisli, ne da bi pravzaprav vedela, kakšno srečo ima, da ga sploh lahko pokoristi. Nobene ljubezni ni mogoče občutiti, če se globina pogovora pomika okoli vrst zelenjave, ki bi jo človek moral zaužiti, da bi zaživel izpolnjeno življenje, ali kot je razlagala sama, da slovenska politika še vedno sloni na principu s konca druge svetovne vojne, samo zato, ker je tako prebrala v kakem časopisu od strokovnjakov naumljenem, ki so naredili več šol kot ona in jih je že to delalo verodostojne.
Tako rad bi jo zavrgel, tako močan odklon sem čutil do nje, da mi s časoma ni pomenila več kot strgano nogavico, katere luknja nadležno žuli okoli prsta. Da bi jo zadegal stran, se mi je upiralo, pa to kljub njeni nepoboljšljivi naivnosti, ki mi je šla tako grozno na živce. Vsakič znova sem se odločil. Vsakič znova sem hotel še. In vsakokratna odločitev je prinesla olajšanje, četudi mu je vedno sledila tesnoba, ki sem jo imel le še preobrnit sebi v prid in iz vsega sranja potegnit nek nauk. Kateremu kurcu na čast? Ali raje, za voljo koga naj bi se trudil sploh migat skozi življenje (za njo mi je bilo odveč požirat ponos), če pa me je slednje zasledovalo kot roka spavca komarja, da me pokonča zaradi nadležnega blebetanja. Umret mi je bilo brez veze. Živet je tako dolgočasno.
Naj bi vsaj zadnji stavek poskušal na kratko zargumentirat, če je že poprejšnji samoumevno dojemljiv. Saj se vendarle ni vse kazalo kot predvidljiva potegavščina pametnejšega od mene, vse kar se je zdelo vredno omembe, je bilo samo to: dihat, čutit, bit. In da bi imel čast, še kdaj doživet njo, ki me je tako za kratek čas prevzela, vrgel bi se spet v trpljenje, samo da bi mi pomignila z obrvjo. Pa sploh ni nujno, da bi bila ravno ona. Lahko tudi kdo drug in zavedanje tega ali vsaj, da sem si potrdil zadevo v praksi, ki sem jo v teoriji tako dobro obvladal, mi je bilo edino kratkočasje, ki se ga imam odslej posluževat. Mar sem nazadoval v svojem stremenju? Mar ni enako plemenito ljubit vse, kar ima tako ali tako pripeljat k olajšajočemu sovraštvu, ali pa pljuvat naokoli žolč in se obremenjevat s klošarji, brezdomci in petletniki tretjega sveta?
Moje ravnodušje je šlo v skrajnost. Iz dejstva, ki je bil ne dolgo tega edini smisel obstoja, da ne rečem edino gonilo, tj. videt samo krivico in žal misli, sem hotel postat werther vedno znova. Naj me zakolje še ena nesrečna ljubezen. Tisoč ali več. Vsakikrat na njenem koncu bom le z olajšanjem ugotovil, kako nepomembno je življenje in kako neumestno stremljenje tega gnilega telesa, ki je odsev sveta, katerega podobo je treba samo še izmasturbirat iz organizma in se osvobodit, da lažje umrem, ne zaradi drugega. Četudi je tudi slednje zgolj ideal zahoda.
Vendarle sem doživel potešitev, morda ravno zato, ker ni bilo telesno. Kaj ni lepo bit zaljubljen? Toda njej še vedno ni bilo jasno. Hotela me je zase in preklinjala me je svojim prijateljicam, ne da bi zato navedla kak tehtnejši razlog od slednjega, da je nočem, da se je ne bi niti s palico dotaknil, pa če me moleduje. Ona je izsiljevala s celim telesom. Kot majhen otrok se je metala naokoli in se cmerila, enkrat odrekla vse, v naslednjem trenutku ravno narobe. Zakaj naenkrat spet evforija v pričakovanju? Od kod tako hitra pomiritev strasti, če je pa še teden dni tega jokala za menoj in izločala gnev s pomočjo alkohola? Da bi ji dopovedal, da jo v vsa stanja žene samo dolgočasje, nima smisla, tudi je prežvečeno. Da bi si vbila v glavo, da me ni mogoče najti, za to se bo morala zaljubiti še dvestokrat izven sebe, pa ne bo videla drugega kot grdih ljudi in pomanjkljivih čustev in nezadovoljujoče spolnosti, pa ji ne bo potegnilo.
In sem spet brez nje zataval, tokrat ne po travniku, da bi se napasel mesečine in je bil v tem problem. Ljudje so hodili mimo mene, drugega kot gnus pa niso dali občutit. Genitalije ne dveh nogah in še tako slabo zamaskiranih: eni, ki so mislili na žretje in drugi, ki jim je šel po glavi fuk. Starejša gospa se je pogovarjala po telefonu, s svojim ljubimcem ali možem ali sinom in jim očitala prekomerno zapravljivost, zadolženost in vse nasprotno, kar je želela od njih in kar bi ji morali nudit, po vseh pravilih, ki si jih je napletla v glavi in po vseh obljubah, ki so ji jih dali. Kdo dela zlo, lažnivec ali naivnež, ki se pusti prepričat, da je vsak dan nov začetek in obenem hazardira z upanjem na jutri.
Pa je res tako hudičevo naivna? Me res ne more več presenetit v hrepenenju? Mar ni torej skrajni čas, da se je znebim, ji slečem krinko, za katero skriva svojo vlažno pizdo in mi joče: kaj ni lepo bit zaljubljen?
Ljudje pa kar korakajo mimo, razlivajo svoje drobovje po pločniku, živijo javno in se nosijo kot meščanstvo, kot uglajena horda, ki se je ravnokar naučila uporabljat pribor, pa zdaj čaka na odobravanje nevidnega opazovalca, ki je morda ravno tisti zgoraj omenjeni indic, vrhovno počelo, kdo bi vedel.
Ona se mi je smejala, bila sva kot dva otroka, ki sta ravno odkrila, da jima med nogami nekaj ne štima, da nekomu dol visi in drugemu ne. Edina stvar, ki jo sploh zna, je bit otrok. Odkrivat telo drugega, se božat, lizat, grizt, vse za moment, ki nikoli ne pride. Ker je potešitev samo v odhodu. Odcepit se od nekoga, ki ga ljubiš s celim telesom, pa če za štirinajst dni, kot da je trajanje merilo intenzitete, odlepit se končno s studom, jezo ali gnevom, šele to poteši, kot noben orgazem. Dejstvo samo po sebi je izpolnjujoče in niti njen jok ga ne more spremenit.
Nikoli nisem razumel te težnje, ki jo imajo vsi navadni ljudje, silit k nekomu v naročje. Se delat majhne in nebogljene, iskat z očmi, vohat s prsti, trpet od silne ljubezni, segat za zadrgo, pod modrce, bit nedosegljiv in voljan, govorit nesmisle o hišah in psih, medtem ko sem jo žgal, ker sem vedel, da jo navlaži samo misel na poroko in da bi mi ona govorila koliko denarja lahko zapravim. Potem gredo vsak po svoje, opletat svojim znancem in na tržnico kazat spolovila, ki so se tokrat manifestirala v novi torbici, ki ima več predalov kot njihov spomin, ali v mobitelu, ki s samo tremi aplikacijami prekaša funkcionalno zmožnost njihovih žlez, kaj šele živčni sistem.
Eden od njih mi je odzdravil in se nasmehnil iz superlativne pozicije arkadnega loka, kar sem vljudno spregledal, nakar si je zinterpretiral naracijo mojega akta kot eksihibicionistično potezo na čast njegove gigantske hiperkultiviranosti. V naslednjem hipu je bil že mimo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar