Perspektiva

Tale je iz kotička Zemlje, kjer so sloni posodili rilce moškim povezanim v plemenske skupnosti. Ko se nehvaležni ljudje ne pobijajo med seboj jih lovijo zaradi oklov, ampak to je druga zgodba.

Varčevanje s hrano se je zavleklo. Suša traja brez konca in traja in traja. Najvztrajnejši sorodniki ne pomnijo takšne zadnjih šestdeset let. Začenjam dvomiti, da pripadam vrsti pokončnih. Mar nisem v resnici en izmed množice piščancev pod večno žgočo žarnico? Čeprav že nekaj časa čivkajoče pizdimo pa gospodarja ni od nikjer. Poleg izgube razuma mi grozi, da izgubim tudi puhaste rumene hlače.

Bog nam je dal pamet za preračunavanje lastnih in precenjevanje tujih zalog. Poglavarjev ukaz je sveta reč in ko izkopljemo orožje, obzorje prekrije senca upanja. Trepetanje pred lakoto in sovraštvo do sosednih skupnosti tisti trenutek potihne. Zapihalo je v to smer. Bog je naš, samo preverjal nas je! Ko je videl, da smo odločni v svoji veri in da smo zanj pripravljeni posiljevati in ubijati v vesolje, se je prestrašil in se odločil, da nas raje ohladi z dežjem.

Moji občutki so deljeni. Vsakič ko se ozrem po koči zagledam razstavo primerkov, ki jih je polovil moj brat. Od njega so ostali le z iglami prebodeni metulji, cevasto glasbilo iz Avstralije, ki ge je dobil od “belega hudiča” - trgovca z orožjem v zameno za redkega metulja in mreža s katero jih je lovil. Padel je v boju s sosedi in kljub želji po maščevanju mi je odleglo, ko sem zagledal obete padavin.

Hudourniki bojo kmalu preplavili razpokano prst, kar vlije upanje v naša srca, da poglavar ukaže ponovno kopati. Komaj se zadržim, da ne zarobantim. Zakaj smo zakopali lopate in motike, da se zdaj jebemo z golimi rokami!? Tako je neumen, da se znese nad najboljšim podanikom. Z ostalimi gre plesat pod nebo, medtem ko moram vse narediti sam. Nekoč bom posilil njega in potolkel vse njegove hčere in žene.

Ampak zdaj ni čas za to. Dež prihaja. Nič drugega ni pomembno. Kmalu se pomirim in zakopljem jurišne puške, ki jih nismo utegnili odviti iz žakljevine, da bi z njih obrisali zaščitno mast.

Padavin je bilo dovolj, da si je prst opomogla. Vsi smo veselo in srčno obdelovali polja, da si obnovimo rezerve in vse je bilo dobro, le poglavar je ostal kreten. Toda za to ni bilo časa, saj sem vsak dan vstajal zarana, oral in sejal ves dan, zvečer pa sem padel v ležišče in zaspal kot ubit.

Letina bo izredna. Končno smo prenehali z varčevanjem. Iz zemlje so kmalu pokukali prvi lističi in obetalo se je več kot dovolj za nas in živino. Po žetvi si bom lahko ponoči iz rezerve izposodil kolikor lahko nesem v sosednjo vas, da jim poskusim nekaj živeža prodati.

S silno močjo sem v enem nočnem sprehodu pretovoril breme vredno ducatih močnih mož, rešil bližnjo vas, ki jo je pestila lenoba in si prislužil poglavarjevo hči, kozo in dva šaržerja za kalašnikovko, ko me je prebudilo skupinsko kričanje. Slišati je kot bitka za življenje, le brez pokanja pušk. Pogledam skozi okno. Vse oči bolščijo na zahod. Vsa usta so odprta. Nekateri se derejo, drugi bulijo molče.
 
Črno-rumeni oblak. Nihče ne sprašuje, ne potrebujemo pojasnila, ne odgovorov. Takšna poguba pride vsake par let nepovabljena in se napove z naraščajočim cvrčanjem, prinaša vonj po iztrebkih, trohnenju, gnitju, smrti in za seboj pusti golo prst, zdesetka populacijo, pomori cele vasi. Puščavske kobilice grejo naravnost nad nas!

Milijone kubičnih kilometrov nam v parih minutah uniči ves pridelek in nam ne prinese drugega kot neizbežno in počasno smrt. Le toliko časa imamo, da prekrijemo kamro izžete zaloge hrane z vsemi oblačili, platni in žakljevino, ki jih premoremo. Skupnost postane eno. Možje, ženske, otroci, dedki in babice se zadihani potimo, da bi z zemljo prekrili pisani kup v kateremu je skrita hrana, ki še zdaleč ne bo dovolj, da nasiti vso vas.

Poglavar se skrušen sesede brez predloga. Starec strelja v nebo. Prve kobilice so že pristale na naših poljih, ko skočim po bratovo mrežo za metulje. Z njo maham po zraku kot utrgan. Po parih zamahih je polna. Položim jo na tla in poteptam kobilice v njej. Tistim sorodnikom, ki obmirujejo, zakričim, naj prinesejo vse prazne posode in vreče, ki jih najdejo. Zelenja ne moremo rešiti, lahko pa se nasitimo napadalcev. To je edina možnost, ki jo imamo. Kmalu me posnema vse več ljudi. Nazadnje pride kuharica z največjim loncem, da ga napolni s plenom in nas nasiti z grenko in odvratno, a hranljivo proteinsko župo.

Posode in vreče bojo vsak čas polne. Z možmi izkopljemo globoko in široko jamo za podzemno sušilnico, medtem ko ostali prevzamejo lov. Novogradnjo prekrijemo s streho iz naše koče, lesene stene predelamo v police in pod. Celo bratov didgeridoo porabimo, in sicer namesto prezračevalne cevi, tako da mi ne ostane nič drugega kot oče, mati in najmlajša še neporočena od sester, zbirka metuljev in lesena tla pod milim nebom.

Najmlajše pošljemo v sušilnico. Pobite kobilice stresamo na sredo kleti in jim naročimo, naj polovijo in preščipnejo glavice preživelih poražencev medtem ko s trupelci polnijo police. Dan hitro mine. Kup sredi sobe hitro raste in vse več kobilic frči okrog in pristaja na otrokih, zato začnejo drug za drugim jokati. Vrnemo jih materam, ki nas pričakajo ob večernem ognju.

Kobilice letijo nad nami še dolge dneve in noči zatem, ko so naše vidne polje spremenile v mrtvo puščavo. Cvrčanje ne ponikne niti za trenutek. Kogar ne spravi ob pamet, ga zvok začne pomirjati. Poglavar si ni opomogel. Niti besede ni spravil iz sebe, kaj šele da bi nam ukazoval. Postavili so me na njegovo mesto. S svojimi sem se preselil v njegovo kočo, bivšega poglavarja z njegovor družino so začasno sprejeli po ostalih kočah.

Minili so dnevi in tedni, ko se je oblak začel redčiti in ga je končno zmanjkalo. Najprej smo jedli kobilice na tisoč in en način. Ko so koze požrle lubje in tisto malo grmičevja, kar ga je ostalo, so začele hujšati. Ni nam preostalo drugega kot da njihovo meso, drobovino, kosti in kri vmešamo med insekte. Pridelek, ki smo ga uspeli rešiti v koči prekriti z žakljevino in zemljo, sem razdelil na enakovredne obroke. Le moji so bili malenkost večji, ker se prejšnji poglavar ni nikoli prikazal pred obličje naslednjika. - rez

Baje bo človek v naslednjih desetletjih premagal naravo in končno oklestil preostali del rodoslovnega drevesa živali. Takrat se nikar ne predaj obupu in žalosti, draga Manca, ampak se spomni na svoj trideseti rojstni dan in tole piškavo zgodbico. Takrat ne bo več navpično spečih kitov in boš lahko bolj brezskrbna odjadrala na odprte vode.

Notranje Gorice, november 2018
Žida Velkavrh