V iskanju lune ali Lisica, spiritualna žival
gospodične z očmi bambija.
Zadnjih dni bolniške ne mislim
šokirat z radikalno spremembo. Pogosto sem na hrbtu – in pregledam strop, če se
invazija ličink molja nadaljuje – ali boku do desetih dopoldne. Ves debeli
november se zakajam pred zajtrkom, vmes in po večerji. Med spanjem tega ne
počnem, da se ne bi upepeljil z vzmetnico vred. To mi ustreza in zlom druge
falange kazalca desnice se je medtem zacelil, razpad Jugoslavije na črepinje pa
slavijo tuji investitorji.
V čakalnici očetu fanta z zlomljeno
roko ponesreči zasedem mesto ob njegovi ženi, ampak ne dramatizira: »Nič hudega, saj me ima [žena] dovolj.«
Doktor Fischinger zapove, da je zdravljenje pri njem zaključeno. To me
užalosti. Doktor Fischinger mi je všeč. Da v
okrevanju ni nič sramotnega sem vedel nezavedno, on pa je bil tisti, ki je
nesluteno dejstvo z metodo heca seznanil z zavestnim.
Luna ni več tako rekordno velika kot včeraj, vendar je tokrat ne zamudim. Tudi včerajšnjo sem videl na fotografiji, ampak Rudi pravi, da ni isto. Ne vem... Meteorologom in kulturologom ne gre oporekati, ker vejo stvari. Stvari, ki se jim viličarist ponavadi lahko izogne.
Okrogla je, bledo-rumena in pege
ima, ampak trn v peti samooklicanega šerifa Ilirske v Ljubljani ima drugačne
poteze. Ne vem, če je njena spiritualna žival lisica ali ne, definitivno ima
oči bambija. Tuhtam, če bi se sploh rad osmešil. Zadnja stvar, ki jo
potrebujem, je da zapnem z nogo stola in telebnem pod njen šank. Ali kaj podobnega.
To mi vzame dovolj časa, da se bunda speča z zimo. Moram, jebi ga. Grem jo
pozdravit, ali pa zmrznem.
Natakarica je ena tistih žensk, ki
imajo identičen staž tistemu, ki ga uživa Mohamed v svetu Islama. Ni za opisat.
Lahko sicer poskusim: njene noge so še od ponedeljka, nosijo jo kot mačko z
uspešnega lova, nasmeh ambasadorke naravne lepote pod očmi bambija ima
zdravilne učinkovine... Ampak ta opis si je še zdaleč ne zasluži. Postreže mi
pijačo iz katere se dviga – ne hologram – ampak čisto pravi ogenj! Pri
enaintridesetih se mi zdi kot bi prišel do črke B v abecedi življenja. No,
potem pride tapravi šok in preskok na črko Č.
Z Rudijem se pogovarjava o
kampaniji, ki bi jo lahko kot šerif izvedel. Varoval bi naše smeti in preprečil
ilegalno odlaganje tujih smeti v naše smetnjake. Zvečer obema zapaše
dokumentarec The Weight of Chains.
Spomnim se, da imam ogromno taparco polno arašidov za olupit. Ves vesel odprem
neprodušno posodo in začnem. Ko jih pojem deset, končno vprašam: »Rudi, daš poskusit arašid, ker se mi zdijo
čudni?« Kulturologi so pametni in si stvar ogledajo pod lučjo preden jo
dajo v usta. Rudi ugotovi: »Molji. Toda nisem
prepričan. Vprašaj Tino-« Takrat jih seveda zagledam. Cela farma pofukanih
črvov, ki se zvijajo v vsaki možni razpokici med arašidi!
Zdaj sem v redu. Zobje so umiti,
zdrgnjeni. Zavedam se, da še vedno nosim krike črvičkov po zobeh, in
privilegija, da ne pomnim bolj nagravžne stvari, ki bi me doletela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar