padec

"Si že prebral?"

"Kaj to?"

"Vse."

"Še spodnja polica vitrine mi je ostala."

"Kako si si zamislil tistega Tarasa Bulbo?"

"Tak je bil kot ti s kazaškimi mustaši in kitko."

"Sem vedel! Milka, iz gozda mora," zakliče proti dnevni sobi, potem se obrne nazaj k sinu. "Rada te imava, ampak ni prav, da postaneta starša absolutna lika v zgodbi tvojega življenja. Med ljudi greš."

Bianco je pomahal jokajoči materi in očetu, ki je vrnil isti signal. Gibanje sinove dlani se mu je zdelo nenaravno, prepočasno, zato je ženo čimprej potegnil za seboj skozi vhodna vrata.

Korake ubira z nogama preveč skupaj. Človek bi mislil, da ga tišči mehur, če ne bi hodil tako počasi, ko telebne na pločnik. Spotaknjen ob lastno peto in z željo, da bi se ujel ob kandelaber, ki mu raje strga srajco, Bianca pa prepusti trdnim tlem.

Bombažna zastavica zaplapola, končno osvobojena Biancovega zapestja, na svežem vetriču, ki ne vznemirja reševalnega vozila, nabitega z duhovi tistih, ki so na naslov prišli prepozno. Vidi jih, jih gleda, oni pa nič. Vozijo se nagneteni kot v konzervi. Pokliče jih. Nič. Pokliče še enkrat. Isto, tudi v drugo ni nobenega odziva.

"Duhovi ne komunicirajo z genitalijami," strga del ovratnika medicinski sestri z uniforme povratnik iz kome, ki takoj omahne nazaj.

 Tokrat umre zares, sestra pa si preobleče medicinsko srajco. Zamenja jo nadomestna, še bolj snežena in snažna. Strgani ovratnik bo zašila jutri.